J. Šoba, Portal plus: Zakaj sem soorganizator peticije za privatizacijo

0
214

Mencingerjevemu nacionalnemu interesu in ostalim institucionalnim ostankom iz časa socializma se izteka čas. Zgodovina jih bo odplaknila na smetišče, kjer bodo delali družbo fevdalni ureditvi in sužnjelastniškemu redu. Liberalci smo se dvignili, sedaj pa naj nas nekdo ustavi, če more.

V eni svojih prvih kolumn z naslovom “Nebo je modro in Cerar je strel v prazno, pa kaj potem” sem izrazil svoje razočaranje nad ljudmi in gibanji, ki se razglašamo za slovenske ekonomske liberalce, ter izrazil spoštovanje in občudovanje do slovenskih socialistov. Medtem ko so socialisti pridno delali, organizirali okrogle mize in akcije ter se na koncu uspeli v svoji najbolj ekstremni verziji upravičeno prebiti v parlament, smo liberalci jamrali v kotu zaradi krivičnosti življenja in se spraševali, zakaj nas nihče ne mara. Bili smo, kot sem se takrat izrazil, skupina zagrenjenih ‘luzerjev’. Takrat sem trdil, da se je izkazalo, da smo liberalci z besedami pravi mojstri, v izvedbi pa bolj “švoh”.

Prvi napad poslednje bitke

V petek, šestnajstega januarja, je Združena levica, obkrožena z raznimi marksističnimi, socialističnimi in nekaterimi še bolj zgodovinsko preživelimi društvi, zmagoslavno prinesla v Državni zbor podpise proti privatizaciji. Z Luko Mesecem na čelu, ki mu je oporo nudil sam inženir slovenskega nacionalnega interesa Jože Mencinger, so podporniki novega socializma pričeli to, kar so sami razumeli kot začetek odločilnega udarca in prvi korak do končne zmage nad ekonomskim liberalizmom. Prišli so dokončno ustavit privatizacijo.

Protinapad

Le dan pred tem smo se na skrivni lokaciji dobili predstavniki društev, ki zagovarjamo ekonomski liberalizem. Tega dne sem sam na laž postavil lastno razmišljanje iz kolumne, ki sem jo napisal nekaj mesecev pred tem. Nisem si namreč mislil, da bi bili posamezniki in društva, ki podpiramo ekonomski liberalizem, a imamo v nekaterih drugih zadevah drugačne poglede, zmožni preseči te razlike in pogledati, kaj nas povezuje. Ravno to se je na moje veliko presenečenje tisti večer zgodilo.

Sedeli smo za mizo, bilo nas je malo, a imeli smo jasen cilj, in ta cilj je bil pokazati, da privatizacija nima toliko nasprotnikov, kot trdijo socialisti, in da je podpornikov privatizacije več, kot si določene politične stranke, mediji, društva in ljudje predstavljajo ali želijo priznati. Končno smo odrasli in se prenehali obnašati kot trinajstletne primadone. Hitro smo se strinjali, da nasprotniki privatizacije zavajajo in da ne bomo več dovolili brezglavega naslavljanja na čustva, populističnega izigravanja državljanov in uporabljanja nesmislov s ciljem nabiranja političnih točk. Čas je, da se v debato o privatizaciji vrnejo logični in racionalni argumenti. Končno smo se zedinili in pričeli delati nekaj pomembnega, nekaj kar bi lahko imelo realen vpliv na boljšo prihodnost vseh nas in tistih, ki za nami še pridejo. Rojena je bila peticija ZA privatizacijo.

Na dan ko naj bi socialistični del Slovenije slavil zmago nad ekonomskim liberalizmom in zatrl privatizacijo v kali, se je veter obrnil. Peticijo ZA-privatizacijo je v nekaj urah podpisalo nekaj več kot 3000 podpornikov. To je bil več kot jasen znak, da nismo vsi v tej državi pripravljeni mirno gledati, kako se bodo družbeno-politično-cerkveno-gospodarske elite pod zastavo nedefiniranega javnega dobrega in za ščitom nacionalnega interesa še naslednjih dvajset let napajale na našem delu, našem odpovedovanju. To je bil dan, ko bi moralo postati vsem rentnikom, ki iz državnih podjetji na naš račun, brez dela ali kakršnega koli tveganja, črpajo denar za svoje privilegije, jasno, da je vse več ljudi, ki jih imajo polno kapo.

Dovolj je pravljic

Ne bom več poslušal pravljic o iskanju boljšega modela korporativnega upravljanja. Oprostite, socialisti, imeli ste 40 let družbenega samoupravljanja, ki je mizerno propadlo in imeli ste 20 let državnega upravljanja, ki je to državo spravilo na kolena. Ne verjamem več zgodbicam o tem, da je potrebno le najti pravi sistem, napisati pravi pravilnik ali pa sprejeti le še en dodaten zakon in ustanoviti dve dodatni komisiji pa bo upravljanje “tip top”. Šestdeset let je več kot dovolj dolga doba, da bi lahko to dokazali, pa niste.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite