J. Šoba, Portal plus: Herojska samorazstrelitev

0
219

Syriza se je izkazala za kapitalistično kukavičje jajce in stranko, ki je svojo dušo prodala kapitalističnemu diktatu. V imenu kompromisa in kratkoročnega obstoja Grkov in njihove države je stranka, ki naj bi bila socialistični up Evrope, prodala upanje in ponos lastnih volivcev in sprejela napotke neoliberalne kapitalistične evropske diktature.

Miti in zablode.

Grki so na zadnjih volitvah sprejeli odločitev. Odločili so se za herojsko, kolektivno, ekonomsko samorazstrelitev. Ta odločitev se morda racionalnemu Evropejcu s severa zdi nesmiselna in nepotrebna, a ne pozabite, da so Grki narod z zgodovino, narod s tradicijo. V času, ko smo na severu (gledano z grške perspektive je praktično celotna Evropa na severu) še častili lokalne čarovnice in vrače, so Grki že razvili znanosti filozofije, politike, retorike itd. Spisali so že vse svoje velike mite ter izbojevali zgodovinske bitke. Ti starodavni miti in bitke polne herojev so temelj, na katerem sodobne populistične grške stranke gradijo dialog z volivci. Syriza je svojo volilno zmago izgradila na temelju zablojene zgodbe veličastne, zgodovinske, antične, grške, herojske družbe. Današnji Grki si želijo v lastnih očeh postati heroji, četudi bi si vsi ostali mislili, da so neracionalni bedaki. Zato so Grki izbrali stranko, katere politični program je mitološki in v praksi pomeni ekonomski in družbeni samomor.

Grke je seveda potrebno razumeti. Če ti velik del svetovne javnosti in domači populisti nekaj let neprestano iz dneva v dan servirajo tezo, da si žrtev, je čustveni odziv ta, da želiš postati heroj. Heroj pa ni tisti, ki si podredi šibkejšega nasprotnika. Heroj je lahko le nekdo, ki se spusti v boj z močnejšim nasprotnikom in se zaveda, da je boj vnaprej izgubljen. Grški politiki so Grke v trenutku zgodovinske stiske na krilih populizma spomnili na grško junaško preteklost, uporno naravo in njihovo dolžnost do prednikov, ki so se žrtvovali za njihovo sedanjost.

Takšna politična taktika seveda ni nič novega. Nekoga z racionalnimi argumenti prepričati, da je samouničenje dobro, je težko, zato je lažje, če mu obljubiš božje kraljestvo, par ducatov devic ali pa izustiš krilatico, “ali so se za to borili naši dedje”. Poveličevanje rimskega imperija je uporabil Mussolini, veličastne germanske bojevnike je slavil Hitler, da o izrabi religije in njenih mitov kot opravičilo za nekatere najbolj grozljive epizode človeške zgodovine in sedanjosti niti ne začnem. Preprosto je. Populizem in mitologija sta genialna PR kombinacija za prodajo političnih zgodb.

Bitka

Syriza je volivcem obljubila sodobni grški mit s pripadajočim utopičnim spopadom. Obljubili so epsko bitko brez umika, brez sporazuma, bitko, kjer ne more priti do premirja, bitko, kjer bodo v falangi trdno stali v vrsti sami proti ostalim državam evroobmočja. Mala herojska Grčija proti vojski osemnajstih neoliberalnih zavojevalcev, ki jo želijo zasesti in si jo podrediti. Konec koncev Grki izkušnjo s takšnim spopadom že imajo. 7000 Grkov se je uprlo vojski 130.000 Perzijcev v bitki pri Termopilah. Tudi tam je bilo razmerje 18 proti 1. Grki so od Syrize pričakovali, da bo Tsipras kot sodobni Leonidas storil to, kar jim je obljubil. Pljunil v obraz sodobnemu Kserksu, Angeli Merkel in njenemu imperiju, nato pa bitko bojeval do zadnjega moža. Temu uporu proti Evropi so ploskali populisti doma in v tujini. Levi, ultra levi, desni in ultra desni, vsem se je iz enega ali drugega razloga zdelo “fajn”. Tsipras je obljubil, da bo Grkom ponovno izbojeval dostojanstvo in ponos. Pa bo res?

V prvem tednu po volilni zmagi je Tsiprasu in njegovemu prvemu bojevniku Varoufakisu kazalo sorazmerno dobro. Oba sta imela status herojev. Oba sta se tako tudi obnašala. Hodila sta po Evropi in napovedovala novi vek, novo politiko, novi socializem, novo Evropo. In nato sta napravila zgodovinski obrat, odtegnila Grkom pravico do samorazstrelitve in se pričela pogovarjati o racionalnih pogojih za predajo.

Predaja

Tsipras in Varoufakis nista bojevala bitke do zmage ali herojske smrti. Ne, sprejela sta pogoje predaje in se sklonjenih glav vrnila v Atene. Vse kar sta dosegla je PR preimenovanje Trojke v Institucije. Vse ostaja isto. Diktat Evropskega kapitala je še vedno tu, reforme ostajajo in so pod nadzorom “Institucij”, Grki ostajajo, kjer so bili. Syriza ni odigrala svoje velike zgodovinske vloge in razstrelila grške ekonomije. Syriza je sprejela pogoje predaje, stisnila rep med noge in že piše “neoliberalne” reforme, s katerimi bo ugodila svojim evropskim lastnikom in od njih dobila evre. Seveda je imela za to zelo resne racionalne argumente. Grška država bi v nasprotnem primeru implodirala in v Grčiji bi zavladalo izredno stanje, lakota, sesutje osnovnih družbenih sistemov. A to so bili Grki pripravljeni žrtvovati v zameno za dostojanstvo. V to jih je Syriza prepričevala nekaj let in sedaj so zapravili priložnost za svoj mitološki veličastni konec. Syriza je izdala lastne volivce. Syriza je postala novi Pasok. Tsipras ni novi heroj Leonidas, temveč le nova iteracija Venizelosa. Edina razlika je, da je Tsipras bolj “ljudski” in zato ne nosi kravate.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite