Sindikati molčijo, ko bi morali govoriti, in govorijo, ko bi bilo bolje, da bi molčali.
Prav zanimivo je, da se pri nas vse konča pri sindikatih. Naj gre za privatizacijo, proračun, plače ali zakonodajo. Čeprav sindikati pomenijo sorazmerno majhen del populacije (po podatkih iz 2009, zadnjih, ki jih uporablja ZSSS, novejših žal ni, je bilo v sindikate vključenih 27 odstotkov aktivnega prebivalstva Slovenije, kar pomeni okoli 250 tisoč ljudi), brez težav krojijo dnevnopolitično dogajanje. S tem pravzaprav odločajo o usodi vseh državljanov. Seveda z eno posebnostjo – za to jim ni treba odgovarjati, ni jim treba na volitve, ni jim treba v vlado.
Glasno javno nasprotovanje čemurkoli že se sindikalnim funkcionarjem, kot pišemo v sosednjem članku, tudi finančno izplača. Povprečne bruto plače zaposlenih v sindikatih so med najvišjimi v Sloveniji, povprečno slovensko plačo prekašajo za tisočaka. Vprašanje pa je, ali se ohranjanje statusa quo izplača tudi njihovemu članstvu, kaj šele drugim. Še več, zdi se celo, da sindikati v Sloveniji molčijo, ko bi morali govoriti, in govorijo, ko bi bilo morda bolje, da bi molčali. Poglejmo dva primera:
1. Sindikati se na okope postavijo ob vsaki napovedi sprememb, ki bi omogočile prožnejšo delovnopravno zakonodajo. V redu, recimo, da lahko razumemo njihov strah pred množičnimi odpuščanji, a gospodarstvo govori ravno nasprotno: če bi vedeli, da bo odpuščanje lažje, bi tudi več zaposlovali. To je še kako pomembno prav v obdobju, ko je okrevanje gospodarstva krhko, strah pred novim upadom pa velik. Logika podjetja je preprosta – če prihodki upadejo, če podjetje izgubi naročila, se pač ne more pretvarjati, da se ni zgodilo nič. S tem, ko sindikati nasprotujejo spremembam zakonodaje, ki bi podjetjem omogočila večjo prožnost, pravzaprav tudi dušijo odpiranje novih delovnih mest in dostop do teh onemogočajo mladim.
2. Pred nedavnim je pred vladno palačo potekal protest proti privatizaciji. Z napovedjo, da kmalu sledi večji. Eno od glavnih vlog na tem protestu je imel Branimir Štrukelj, glavni tajnik sindikata šolnikov. Kakšno zvezo imajo šolniki s prodajo Telekoma Slovenije ali Cinkarne Celje, verjetno ve le Štrukelj sam. Ob njem je bil šef centralnega sindikata Dušan Semolič. Se kdo spomni, da bi omenjena dvojica, ki simbolizira slovenske sindikate, organizirala protest proti privatizaciji Merkurja? Morda Viator & Vektorja? Pivovarne Laško, Vegrada, SCT?
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
