J. Šimac, Finance: Za koga delata Semolič in Štrukelj

4

Sindikati molčijo, ko bi morali govoriti, in govorijo, ko bi bilo bolje, da bi molčali.

Prav zanimivo je, da se pri nas vse konča pri sindikatih. Naj gre za privatizacijo, proračun, plače ali zakonodajo. Čeprav sindikati pomenijo sorazmerno majhen del populacije (po podatkih iz 2009, zadnjih, ki jih uporablja ZSSS, novejših žal ni, je bilo v sindikate vključenih 27 odstotkov aktivnega prebivalstva Slovenije, kar pomeni okoli 250 tisoč ljudi), brez težav krojijo dnevnopolitično dogajanje. S tem pravzaprav odločajo o usodi vseh državljanov. Seveda z eno posebnostjo – za to jim ni treba odgovarjati, ni jim treba na volitve, ni jim treba v vlado.

Glasno javno nasprotovanje čemurkoli že se sindikalnim funkcionarjem, kot pišemo v sosednjem članku, tudi finančno izplača. Povprečne bruto plače zaposlenih v sindikatih so med najvišjimi v Sloveniji, povprečno slovensko plačo prekašajo za tisočaka. Vprašanje pa je, ali se ohranjanje statusa quo izplača tudi njihovemu članstvu, kaj šele drugim. Še več, zdi se celo, da sindikati v Sloveniji molčijo, ko bi morali govoriti, in govorijo, ko bi bilo morda bolje, da bi molčali. Poglejmo dva primera:

1. Sindikati se na okope postavijo ob vsaki napovedi sprememb, ki bi omogočile prožnejšo delovnopravno zakonodajo. V redu, recimo, da lahko razumemo njihov strah pred množičnimi odpuščanji, a gospodarstvo govori ravno nasprotno: če bi vedeli, da bo odpuščanje lažje, bi tudi več zaposlovali. To je še kako pomembno prav v obdobju, ko je okrevanje gospodarstva krhko, strah pred novim upadom pa velik. Logika podjetja je preprosta – če prihodki upadejo, če podjetje izgubi naročila, se pač ne more pretvarjati, da se ni zgodilo nič. S tem, ko sindikati nasprotujejo spremembam zakonodaje, ki bi podjetjem omogočila večjo prožnost, pravzaprav tudi dušijo odpiranje novih delovnih mest in dostop do teh onemogočajo mladim.

2. Pred nedavnim je pred vladno palačo potekal protest proti privatizaciji. Z napovedjo, da kmalu sledi večji. Eno od glavnih vlog na tem protestu je imel Branimir Štrukelj, glavni tajnik sindikata šolnikov. Kakšno zvezo imajo šolniki s prodajo Telekoma Slovenije ali Cinkarne Celje, verjetno ve le Štrukelj sam. Ob njem je bil šef centralnega sindikata Dušan Semolič. Se kdo spomni, da bi omenjena dvojica, ki simbolizira slovenske sindikate, organizirala protest proti privatizaciji Merkurja? Morda Viator & Vektorja? Pivovarne Laško, Vegrada, SCT?

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Življenjska logika in izkušnje nas silijo v to, da se zgledujemo po uspešnih državah in uredimo delovnopravno zakonodajo tako kot imajo urejeno uspešne države, ki se ponašajo po močnem gospodarstvu, visokih plačah in nizki brezposelnosti.

    Če si tega vodilni v sindikatih ne želijo, potem zavajajo svoje člane in nosijo odgovornost.

    Ni mi jasno zakaj je oblastna politika tako neprepričljiva glede vzorov iz uspešnih držav.

    Najverjetneje tudi njim ni všeč, da bi bili uspešni, imeli visoke plače in nizko brezposelnost. Torej enako kot to razmišljajo vodilni v sindikatih, sicer bi se zgledovali po tistih državah, ki vse to imajo.

  2. Sindikalne šefe (vse) skrbi le, da so njihovi “nezasluženi” prihodki stalni in dovolj visoki, da lahko državnim in javnim uslužbencem lažejo, da je sindikalno združevanje v njihovem interesu. Figo! Članstvo je sindikatom obvezno oddajati del svoje plače, ki mu ga zagotavljamo mi, državljani? Kam gredo ta naropana sredstva. Sindikalnim šefom! Tako posluje mafija!
    Če se vlada kot delodajalec mora pogajati z mafijskimi (sindikalnimi) šefi, ki naj bi zastopali interese njenih uslužbencev, potem tu nekaj ni v redu.
    Državni in javni uslužbenci bi morali delati v interesu nas, državljanov, saj jih mi plačujemo, v nobenem primeru pa ne bi smeli biti organizirani v sindikatu, saj je to v nasprotju z vsako logiko in najbrž tudi z zakonom.
    Kdo je država? To smo vendar mi vsi! Tudi državni in javni uslužbenci! Torej bodo državni in javni uslužbenci v sredo protestirali in stavkali proti nam in seveda tudi proti samim sebi.
    Država ima po ustavi samo dve nalogi: da skrbi za zdravje in blagostanje svojih državljanov. In ti dve nalogi morajo nam državljanom zagotavljati državni in javni uslužbenci!

  3. Tokrat pa dam enemu članku iz Financ prav. Na pravem mestu napade sindikate. Pri njihovem nasprotovanju reformam delovne zakonodaje in vtikanju v stvari, ki niti niso njihovo področje: tu omenjene privatizacije in še nekatere neizpeljane reforme ( recimo zdravstva).

    Tam, kjer divje udrihajo po sindikatih, če ti branijo plače, pa nimajo prav. Ker sindikati za to na prvem mestu obstajajo. Nenazadnje tudi, ker so redke od teh plač v Sloveniji previsoke. Če kdo misli, da bo z rezanjem plač rešil vprašanje proračunskega primanjkljaja ( 1,5 milijarde) se grdo moti oz. zavaja.

  4. Kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov.
    Vsaka vlada, konservativna in zlasti socialdemokratska, kakor vsaka vladajoča koalicija, in posredno njihovi volivci, so neposredno (kazensko) odgovorni, tudi gospodarski minister, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačajo zaposlenim plače in prispevke za opravljeno delo kar so ustavne temeljne človekove lastninske pravice in jih trajno oškodujejo, vse drugo je kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov. Sedanji partijski proporcionalni volilni sistem, pa to neodgovornost politikov. SD ga pa najbolj brani!

Comments are closed.