J. Šček, Novi glas: Iskalec bolj preprostih izbir

Tako preprosto je, pa vendar. Zdi se nemogoče, utopično, morda naivno, sliši se kanček nazadnjaško in nadvse neizvedljivo, pa vendar. Pa vendar prikimavamo, odobravamo, se strinjamo s pobudami, podpisujemo spletne peticije, slutimo, da je to prava pot in nekaj nam kaže, da pri vsem tem “gre zares”. In vsekakor nič “zares preprostega” ne naredimo. Kompliciramo, pretiravamo, razvajamo, rušimo tako, da napačno gradimo. Za svet vodenih in kompleksnih vprašanj je rešitev, morda edina prava in zato prekleto zahtevna – preprostost. Tako življenje je zavestno izbral Aleš Čerin, ki ga bomo po pogovoru za naš tednik ob minulem obisku v nizu predavanj Finžgarjevega doma na Opčinah dodobra spoznali in morda ugotovili, da je iskanje preprostih izbir v našem vsakdanu bistveno prav zato, ker je tako preprosto – kot speči slasten domači kruh.

Leta 1962 rojeni Aleš Čerin živi na obrobju Ljubljane, dovolj blizu sodobnemu mestnemu življenju in z vsakdanjim stikom z zeleno (odvisno od pridelovalne sezone) zemljo. Je vsestransko zanimiva osebnost, ki zna svoja načela učinkovito posredovati tudi poslušalcem in bralcem. Po izobrazbi je magister farmacije – zanimivo in povedno – in ima lastno podjetje za svetovanje in izobraževanje. Je mož in oče štirih otrok. Živi precej aktivno življenje: telesno plat goji s tekom, kolesarjenjem in obiskovanjem gora, racionalnost in dušo pa vzgaja z mislijo in besedo. Prav tako povedno in ne nepomembno je v Čerinovem življenjskem slogu posluževanje spletnih medijev. Bolj kot aktivna prisotnost na knjigi obrazov (zloglasni facebook) nas zanima Čerinovo objavljanje mnenj in komentarjev v obliki blogov in novinarskih prispevkov. Njemu gredo največje zasluge za spletni “magazin z mero” Časnik.si, ki je postal v zadnjih letih pravi fenomen svobodnega, kritičnega in vrednotno polnega internetnega dnevnika.

“Časnik. si želi vnesti sveže razmišljanje v slovenski medijski prostor. Za skupno dobro ga ustvarjajo zavzeti avtorji, kakšnih 40 nas je, ki menijo, da je na slovenskem medijskem trgu prostor tudi za spletni magazin konservativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve. Nastal je v maju 2010 in od takrat povečujemo svoj vpliv v slovenski medijski krajini. Želimo, da se v tem močno v eno stran nagnjenem medijskem prostoru sliši tudi drugačen glas”.

Razvejeni medijski prisotnosti Aleša Čerina lahko celostno sledimo na spletišču Edusatis. si, kar po imenu in vsebini predstavlja preprostost samo, niso pa mu tuje novodobne spletne pobude, za katerimi pa mora vedno in povsod stati človek. Redno organizira predavanja in prispeva svoje misli pri seriji samoorganiziranih predavanj TEDx, ki jih izvaja od Ljubljane do Kredarice pod Triglavom.

Čerinov biografski profil navidezno ne izstopa – kje vsa ta preprostost, boste rekli? Najprej tako: v slovenski javnosti je pred nekaj leti izstopil s tem, da se je za dva meseca prehranjeval z enim evrom na dan in “presežni” prihranek namenil projektu “Obrok riža na dan-vsak dan” misionarja Pedra Opeke. Od takrat vsa svoja predavanja namenja nabirki riža za skupnost Akamasa – Dobri prijatelji na Madagaskarju, samo riža. “Že zrno fižola je pravo bogastvo le nekaj tisoč kilometrov južno od nas”, pravi. Prostovoljni prispevki za četrtkovo predavanje na Opčinah so, kako preprosto, znesli za 853 kilogramov riža!

Preprosto življenje je etična zavestna izbira, ki izhaja iz posameznika, a vpliva na skupnost in okolje, v katerem živimo. Vsaka naša izbira ni samo naša – tudi tiste, ki škodijo, tako nam kot tistim okoli nas. “Mi bi morali živeti bolj preprosto, da bi drugi lahko preprosto živeli”, je enostavna, a prekleto zahtevna računica, predvsem če se ocenjuje učinkovitost političnih fraz. Ena izmed težav je potrošniška ideologija. Od zapisov Victorja Lebowa iz 50. let se potrošnja promovira kot način življenja. Temelj človekove identitete in medčloveških odnosov se ustvarja in išče v vzorcih potrošnje – izmenjava dobrin pridobi duhovno dimenzijo. Ustvarili smo družbo uničevanja in stran-metanja, ki deluje po principu “kupi in čim prej odvrzi”. Skladišča Karitas so prepolna. Oblek nihče več ne rabi, kljub vsemu pa dvakrat na leto zamenjamo garderobo, kupujemo “formula” otroške vozičke in nikdar izkoriščeno kramo, na leto odvržemo 280 kg uporabne hrane na osebo zaradi sistema “varne hrane” HACCP. Tako kot dobrine mečemo stran tudi odnose. Razvadili smo se do te mere, da celo odnosov z najbližjimi ne gojimo ali popravljamo – “odvržemo in zamenjamo jih tako kot pralni stroj”!

Aleš Čerin je torej prostovoljni iskalec preprostih izbir. Gre za iskanje meje, nekakšne kritične točke med najboljšim možnim in pretiravanjem. “Ne gre za to, da se vračamo v čase Frančiška Asiškega, nekaj pa lahko vseeno naredimo”, pravi. Gre za dialektiko odvzemanja in dodajanja: poenostaviti svoje življenje z odvzemanjem odvečnega (hrane, ugodja, materialnih dobrin) in dodajanjem novega luksuza do meje, kjer ostanemo preprosti. “40 kvadratnih metrov jesenskega vrta znaša 1 evro hrane na dan – to je moja meja! Odslej se veselim vsakega sadeža, vsakega evra”! Aplicirajmo princip meje na dokaj vsakdanji prizor v življenju zahodnjaka, na nakup avtomobila. “Kaj mi nudi osnovni paket družinskega vozila? Se lahko s to različico pripeljem na Opčine? Tega bom torej izbral in prihranek petstotih evrov na račun kovinske barve namenil misijonom na Madagaskarju”! nam Čerin zagnano razlaga. Preprosto življenje ni le stvar preživetja ali udobja, pomeni življenje v luksuzu brez pretiranega luksuza. Čerin je to mejo poimenoval “točka dovolj” in gre za to, da jo vsak poišče v svojem življenju.

S projektom “1 evro na dan” je Čerin dokazal sebi in tistim, ki mu želijo prisluhniti, pomen hvaležnosti za samoumevno, a življenjsko pomembno vrednoto, kot je hrana. Umetno angleško zelenico za hišo je zamenjal za 400 procentov razširjeno njivo, ki mu poleg naravnih dobrot nudi zastonjski fitnes. “Perspektiva se povsem premeče: navadno se štejejo zaužite kalorije zato, da jih bo čim manj, po taki izkušnji pa jih preštevaš, upajoč, da jih bo dovolj”. Pomen obdelovalne zemlje, tako za kmetovanje kot vrtičkarstvo, je torej očiten.

Več lahko preberete v Novem glasu.