Jože Ramovš (roj. 1947) je socialni delavec in dr. antropologije. Zadnji dve desetletji dela predvsem na področju socialne gerontologije in medgeneracijskega sožitja. V ospredju njegove znanstvene in akcijske pozornosti so zlasti solidarno sožitje in komunikacija med mlado, srednjo in tretjo generacijo, osebna priprava na kakovostno staranje in družbena priprava na pojav velikega deleža starega prebivalstva ter zasvojenosti in omame. Na teh področjih oblikuje in uvaja nove programe, ki temeljijo na antropohigieni – to je preventivni koncept vsakdanje samopomoči in solidarnosti, ki jo razvija skupaj s celostnim antropološkim pojmovanjem človeka in z metodiko socialnega učenja v skupinah. Pogovor z njim je bil izredno zanimiv, delček tega je tudi zapisan. Pogovarjala se je Erika Ašič.
V tokratnem žarišču govorimo o notranji disciplini. Kako bi jo vi opredelili?
Pri disciplini pomislimo najprej na zunanjo disciplino, npr. pri vojakih ali v internatu, in na njen negativen prizvok, da človeka utesnjuje, omejuje svobodo, ustvarjalnost, dobro počutje, ovira razvoj osebnosti. Pri zgolj zunanji disciplini je marsikdaj vse to res.
Šola gre pri disciplini rada v skrajnosti. Iz muzejev in pripovedovanja starejših poznamo šolo s strogo disciplino. Medtem ko je otrokom posredovala znanje in jih učila delavnosti, je s šibo in sramotenjem naredila tudi marsikatero krivico, ki skeli ljudi vse življenje. V današnji permisivni šoli učitelj otrok skorajda ne omejuje. Ko vsevprek govorijo, pa jih težko poučuje. Zgodi se tudi, da otroci v šoli niso varni pred nasiljem sošolcev, celo učitelji ne pred otroki. Ko razvajen otrok ne pozna meja, njegovi starši pa vidijo samo pravice brez dolžnosti, je šola na robu obstoja; pred dnevi sem slišal, da dobro učiteljico tožijo starši nekega učenca, ki je v svoji agresivni togoti šibkejšega sošolca pehal skozi okno, učiteljica pa ga je zgrabila, da je rešila žrtev. Če ni discipline, je kaos, v katerem se ne da učiti; tako okolje ne vzgaja, ampak usodno kvari mlade osebnosti. Če pa je disciplina sama sebi namen in surova ali celo sadistična in cinična, je učenje togo, vzgoja osebnosti pa prav tako nemogoča. V obeh primerih je vzrok pomanjkanje notranje discipline, seveda najprej pri starših in učiteljih, potem pa tudi pri otrocih. Notranja disciplina je človekova smiselna ali duhovna orientacija, da v situaciji uvidi, kaj je treba storiti, in obvlada veščine, da to naredi. Disciplina je kot vožnja s kolesom. Stalno iskanje ravnotežja se vidi na zunaj v lepi in pravilni vožnji, toda ravnotežje prihaja od znotraj, iz globljih predelov možganov in utrjenih mišic. Toga zunanja disciplina in razpuščena vzgoja brez discipline sta posledica notranje duhovne praznine. Tako vzgojna represija kot kaos pohabljata mlade, odrasle ali stare človeške osebnosti, da se na poteh vseživljenjskega učenja zaletavajo in padajo v jarek na eno ali drugo stran.
Na kaj je treba biti pri vzgoji pozoren?
Osnova vzgoje otrok in vseživljenjskega samooblikovanja je vizija človeka. Katera je človeška razvojna smer in pot? Vzgojna usmeritev mora biti široka, celostno človeška. Naši misleci o človeku (Pediček, Trstenjak, Dermota, Gogala …) in tuji, kot je npr. Viktor Frankl, so zelo poudarjali celostno podobo človeka. Genialni vzgojitelji, kot sta npr. v 19. st. Janez Bosko v katoliški Italiji ali v 20. st. Makarenko v komunistični Sovjetski zvezi, so vzgajali z jasno vizijo človeka in njegove življenjske poti. V javni vzgoji je od nekdaj nevarnost, da je vzgojna vizija zožena po merilih trenutne ideologije. Pomislimo, kako je vzgojo otrok in oblikovanje odraslih zgnetla v svoj kalup vsaka od ideologij 20. stoletja. In kako danes reklama oblikuje potrebe ljudi, da bi jih vzgojila v čim bolj razvajene potrošnike. Človek se razvija celostno, če vedno bolje spoznava svoje telesne, duševne, duhovne, socialne, razvojne in bivanjske potrebe, prav tako pa svoje telesne, duševne, duhovne, socialne, razvojne in bivanjske zmožnosti.
K vzgojni viziji nujno sodi tudi zavest, da ima življenjska pot svoje meje, onstran katerih vožnja ni varna. Vzgoja se giblje po mostu med nesamostojnostjo in večjo samostojnostjo. Most mora imeti ograjo; pomislimo na lepo Plečnikovo ograjo Tromostovja! Ta ograja ne omejuje, ne krati svobode, ampak daje varnost, ob tem pa je zelo lepa. Etika kaže človeku varne meje, hkrati pa je glavni okras sožitja.
Pri vzgoji je odločilen tudi vseživljenjski trening dobrih navad. Večina vsakdanjih opravil v družini, službi in družbi je takih, da jih je treba opraviti hitro in učinkovito – torej z rutino, ki smo jo pridobili z učenjem. Koliko pa bi človek naredil, če bi moral sproti misliti, kako naj hodi, jé, govori, vozi avto, pleše, opravlja redna poklicna opravila …? Dobre higienske, učne, delovne in komunikacijske navade so nujna življenjska oprema, zato je v prvih letih potrebne toliko vzgojne ‘dresure’. Čim več imamo dobrih navad, tem bolj se naši možgani lahko posvetijo izvirnemu reševanju tistega vidika, ki v danem trenutku zahteva zavestno in ustvarjalno rešitev. Od stotih dejanj, ki nam jih življenje nalaga čez dan, je velika večina takšnih, da jih opravimo rutinsko, s pomočjo svojih dobrih navad. Umetnost vzgoje nenehno lovi ravnotežje med vadbo dobrih navad za rutinsko opravljanje vsakdanjih opravil in med brušenjem ustvarjalne spontanosti za nove življenjske korake. Najzahtevnejše in verjetno najbolj pomembne so komunikacijske dobre navade za lep pogovor in ravnanje v sožitju.
Razvajanje otrok in odraslih (sebe) zgreši oboje: pred človeka ne postavi ideala ali vizije, ki bi ga vlekla s svojo veličino, in ne trenira dobrih navad. Razvajajoča vzgoja človeka dobesedno omamlja, da živi odklopljen od stvarnega življenja, brez notranjega stika s sabo, s svojimi pristnimi potrebami in zmožnosti; ne nauči prisluškovati razmeram in se v njih orientirati. Brez nenehnega dialoškega poslušanja ljudi, narave, znanosti, kulture, umetnosti, razvoja sveta … pa ni mogoče živeti prizemljenega življenja. Razvajajoča vzgoja otrok in oblikovanje sebe logično vodi v katero od znanih ali skritih omam in zasvojenosti. Vsekakor pa otroka ali odraslega strašno osiromaši. Česar otroku ne privzgojimo, mu manjka. Čim več mu manjka, težje se bo prebijal skozi življenje in večja bo verjetnost, da bo zašel v omamljanje.
Kdaj ima otrok manj možnosti, da postane zasvojen? Na kaj naj bodo starši pozorni? Kaj lahko stori šola?
Če človek ni usposobljen za stvarno življenje in sožitje, beži – vsaka omama je utrujen umik iz življenjske poti na ‘počivališče’ po trenutni užitek. Ta potreba se krepi. Prej ali slej se maščuje: omamljen človek naredi hujšo napako ali začne propadati v kronični zasvojenosti. Prava preventiva pred omamljanjem je veselje, ki ga dajejo resnični življenjski uspehi in doživljanje resničnosti. Usposobiti za veselje, uspešnost in prenašanje izgub je vzgojno poslanstvo staršev, šole in celotne kulture. Danes je najhujši vzgojni problem, da ni svetle razvojne vizije. Živimo v krizi – vzgojna kriza ni nič lažja kot gospodarska. Kriza nas omamlja, da smo kot omotični v zatohlem tunelu; ljudje ne verjamejo nobenemu več, ker slišijo prazne obljube ali pa pesimistične informacije. Pri tem se nabira stiska. Stiska pa je energija. Zato je osebna ali družbena kriza tudi odskočna deska, s katere energija nabrane stiske požene človeka ali družbo v novo kakovost, če prav odskoči, sicer pa v padec in polom. Starši, šola in politika uspevajo toliko, kolikor v ljudeh budijo veselje do lepega in dobrega. Krize ne rešujejo analitiki, ampak buditelji k delu in veselju nad uspehi.
Kaj manjka v komunikaciji med starši in otroki, učitelji in učenci, tudi med politiki?
Manjka radovednost. Komuniciramo dobro, če verjamemo, da nam drugi lahko nekaj pove ali pokaže, kar nas bogati. Kjer ni radovednosti, tam ni dobrega poslušanja, človek drugega ne razume, od njegove pripovedi ne pridobi veliko in se ne more prav odzvati. Komunikacija se začenja s tem, da drugega pogledam z veseljem in radovednostjo, kaj bo povedal. Meni je od srednje šole zelo pri srcu geslo: Vsak človek me v nečem prekaša, v tem se od njega učim. Zakaj je težko biti učitelj? Ker otroci niso radovedni in hvaležni. Radovednosti in hvaležnosti pa se otroci lahko naučijo samo od odraslih – s posnemanjem naše radovednosti in naše hvaležnosti.
Druga pomanjkljivost je, da jemljemo komuniciranje le kot govorjenje. Za sožitje pa je skorajda važnejše komuniciranje z vedenjem: pogled, izraz obraza, geste, drža … Naše obnašanje je vsaj tako zgovorno kot besede. V besedah se pogosto motimo, včasih lažemo. Obnašanje je veliko bolj iskreno in pristno. In še tretji način komuniciranja je – dolgoročno v družini, šoli in politiki še najbolj trden, prepričljiv in iskren: to so dobra in slaba dejanja, ki jih naredimo drugemu ali zanj. Tisoč dobrih kosil in tisoč zlikanih srajc je govorica tvoje ljubezni, poje v popevki ob zlati poroki hvaležni mož svoji ženi. Vzgojna komunikacija teče mnogokrat predvsem z vedenjem in dejanji. Npr. ko majhen otrok pade in ga mati objame in popestuje, je to njeno vedenje bolj ustrezna komunikacija kot kakršno koli govorjenje. Ko se učitelj od srca razveseli znanja pri učencu, sta njegov izraz na obrazu in iskra v očeh neskončno več vredna kot pedagogiziranje, kako dobro se lahko nauči, če se hoče. Ko izvoljeni politik uresniči programske obljube, je to njegov najboljši politični govor.
Veliko vrednost imajo dobre komunikacijske navade. Kolikšna dota je, če so otroku privzgojene od malega. To so štiri zlate besede: prosim, hvala in oprosti in pohvala. Pomislite, kaj vse potrebuje človek od drugih v enem samem dnevu! Kdor se ne zaveda soodvisnosti od drugih, ne zmore reči pristno prosim in ne dialoško komunicirati, ker se čuti samozadostnega. Ta tudi ne reče pristno, iz srca hvala, ko mu drugi kaj da, kaj pove, se mu nasmehne, ga lepo pogleda. Pristna zahvala je človeški odziv na dar, ki sem ga deležen od drugega, pa naj pride od njega v besedi, vedenju ali dejanju. Dobra komunikacijska navada je tudi izrekati besedo oprosti, ko naredimo kaj narobe. Danes nekateri menijo, da to človeka ponižuje. Pa ga ne, ampak obratno: vrača mu človeški obraz ter dostojanstvo pred seboj in drugim. In pohvala – ko na drugem opazimo dobro, lepo in prijetno, se tega razveselimo in mu to pokažemo ali povemo. Danes veliko hvalijo otroke: »Ti si čudovit, neverjeten, genij …« To niso pohvale. Pohvala je vedno nekaj čisto konkretnega. Če je splošna, je fraza, ki nezrelemu človeka napihuje ego in ga dela samoljubnega ‘nadčloveka’. Štiri zlate besede omogočajo naše sožitje, ker vsaka od njih kaže, da se razvijam kot človek med ljudmi in z ljudmi; ne vzvišen nad njimi in ne podrejeno zlomljen. Navada – pristno uporabljati štiri zlate besede – pomaga, da se razvijam zdravo človeško: ne kot bog, ker to nisem, in ne kot avtist, ampak v radostni zavesti, da potrebujem druge – da so mi dani v dar.
Kaj vas je ob raznih preizkušnjah držalo pokonci?
Vedno bolj spoznavam, da je vse, kar človek naredi, omejeno. Dano pa nam je veliko več. Jaz imam tako izkušnjo že iz zgodnjega otroštva: ko smo se štirje predšolski bratranci igrali na travniku, je eksplodirala bomba – to so bili povojni časi. Preživel sem edini, za las, razmesarjen, da me mati ni prepoznala.
Vse, kar je in kar smo, je danost: življenje in kultura, sodobna tehnologija in rodovitnost narave, zdravila in zrak, ljudje in stiske. Danost je dar – to sta besedi z istim korenom.
Vprašujete, kaj me drži pokonci. Isto kot vse ljudi in vse, kar obstaja. Čedalje bolj doživljam nedoumljivi dar vsakdanje danosti. Danost mi prihaja v dar iz nedojemljive razdalje in me bogati. Ko se tega veselim in sem hvaležen, čutim, da je dobro biti človek.
Več v reviji Vzgoja
