J. Paljk, Novi glas: Jože Dežman o titoizmu in porazu nasilja

0
198

V četrtek, 4. junija 20215, je bila komorna dvorana centra Bratuž v večernih urah spet nabito polna, saj sta Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič, ki prirejata Srečanja pod lipami, povabila v goste znanega zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, s katerim se je o njegovi zadnji knjigi pogovarjal mag. Renato Podbersič.

Povod za ponovni goriški obisk dr. Jožeta Dežmana je bil nedavni izid njegove knjige pri celovški Mohorjevi družbi, in sicer zajetne, 466 strani obsežne monografije z naslovom Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo s podnaslovom Titoizem, poraz nasilja. V besedilu v različnih vlogah nastopa skoraj deset tisoč oseb, več kot petsto usod pa je ilustriranih s pripovedmi in dokumenti.

Prireditelji so večer z dr. Dežmanom pripravili v poklon vsem žrtvam ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, ki pa se na Slovenskem ni končala takrat, saj so se po koncu vojne zgodili zverinski izvensodni poboji vsepovsod po današnji Sloveniji, kot se po besedah dr. Jožeta Dežmana ni končala niti danes, saj gre pri današnji slovenski družbi za nadaljevanje državljanske vojne, kot je bilo na predavanju večkrat poudarjeno.

Zelo težko je strniti predavanje – pogovor mag. Renata Podbersiča z dr. Jožetom Dežmanom v omejenem prostoru, saj ni šlo za golo predstavitev že itak obsežne publikacije, predvsem zato, ker dr. Dežman govori zelo gosto, precizno, jasno, mestoma zelo drzno, a vedno slikovito in odločno. Na izrecno vprašanje, zakaj je življenje namenil odkrivanju žrtev povojnih pobojev, ki so jih zakrivili vsepovsod po Sloveniji komunisti, je dr. Dežman dejal, da je nekega dne izpil svoje zadnje pivo, se streznil in se ozrl okrog sebe, skušal razumeti, kje in kako pravzaprav sam živi, in je začel raziskave, ki so bile grozljive predvsem zanj, a tudi za ves slovenski narod, saj nihče od nas ne more in ne sme ostati ravnodušen pred odkritjem grobišč povojnih pobojev in pa seveda Barbarinega rova, Hude Jame, ki še kako označuje naše sedanje bivanje.

“Ko sem 3. decembra 2014 zagovarjal svojo doktorsko nalogo, je bilo to ob spominu na dvajsetletnico abstinence, ki sem jo začel 27. novembra 1994. Za alkoholike je pomembno, da javno izpovedo svojo odvisnost. Potem je zdravljenje lažje. Nič drugače ni z družbo, ki je okužena z zločinsko dediščino nasilja in laži”, je zapisal dr. Jože Dežman v uvod svoji novi knjigi, ki je polna pričevanj, nasilja, imen žrtev, popisa zločinov in vsega, kar še kako obremenjuje današnjo slovensko družbo, ki se kar ne more izviti iz pogubnega klinča, v katerega je ujeta od pobojev dalje. Sam dr. Dežman je vstop v svet nasilja in laži, ki ga je na Slovenskem ustvaril titoizem, primerjal s težavnostjo vstopa v rov sv. Barbare v Hudi Jami. Gre za bolečo rano, vezano predvsem na dejstvo, da več tisoč Slovencev, ki so bili po vojni izvensodno pobiti, nima svojega groba in leži neznano kje. In prav dejstvo, da velika večina pobitih, zverinsko umorjenih, največkrat tudi pred usmrtitvijo nečloveško mučenih, iznakaženih ljudi, še danes nima dostojnega pokopa, je tisti veliki Damoklejev meč, pravzaprav civilizacijski manko, ki onemogoča zdravo družbo, v kateri bi veljala normalna demokratična načela. Dr. Jože Dežman ima prav, ko trdi, da še danes nismo Slovenci dovolj prisluhnili pripovedi pričevanju žrtev, kaj šele, da bi v slovenski javnosti našli odgovore zanj.

Pa vendar dr. Jože Dežman trdi, da nismo Slovenci nič drugačni od drugih narodov, kjer se je tudi pobijalo, saj je prepričan, da je veliko dela postorjenega, žrtve seveda še čakajo na dostojne pokope, število grobišč povojnih pobojev je naraslo na 700, a nihče ne ve, če niso kje še neodkrita grobišča.

“Le spust do dna hudih jam nas bo osvobodil, da se bomo iz hudih jam rešili”, trdi dr. Dežman in pomembno opozarja, kako zlagano, zmotno in naravnost zločinsko je bilo verjeti, da bo “nič nismo vedeli”, ki je bil žaljiv za žrtve, njihove svojce in tudi za krvnike same, saj so tudi ti imeli vest in so, vsaj nekateri, spregovorili, ta “nič nismo vedeli”, katerega bi nekateri radi nadaljevali tudi danes.

Več lahko preberete na strani tednika Novi glas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite