J. Paljk, Novi glas: “Cerkev je verodostojna, ko je usmiljena!”

15
410

Ob godu sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je bil v soboto, 23. januarja 2016, na ljubljanskem ordinariatu tradicionalni sprejem za časnikarje in urednike v katoliških medijih, ki je tokrat izzvenel v poglobljenem svetoletnem in ekološkem razmisleku. Vsako leto smo povabljeni na sprejem tudi predstavniki katoliških medijev iz sosednjih držav, iz t. i. zamejskega prostora, tokrat smo se udeležili lepega dogodka samo mi iz uredništva Novega glasa. To pa je velika škoda, ker je tradicionalni sprejem na ljubljanski nadškofiji vseslovenskega pomena in prav slovenska Cerkev je tista, ki je že dokazala in vedno znova dokazuje, da dojema celoten slovenski narod kot eno telo, ne glede na državne meje, predvsem pa se na teh sprejemih od nekdaj daje posebna pozornost vsem nam, Slovencem, ki ne živimo v domovini.

Tudi tokrat je bilo tako, saj sta ob odsotnosti ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta, ki je te dni na pastoralnem obisku pri Slovencih v Avstraliji, ljubljanski škof. msgr. Franc Šuštar in murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, pri Slovenski škofovski konferenci pristojen za medijsko področje, ob koncu srečanja iskreno čestitala uredništvu Novega glasa ob dvajsetletnici delovanja in v imenu vseh prisotnih zaželela sreče, vztrajnosti in Božje pomoči vsem nam tudi v prihodnje.

Osrednji predavatelj tokratnega srečanja je bil po maši, ki jo je v nadškofijski kapeli vodil msgr. Šuštar, podpredsednik računskega sodišča, ekonomist mag. Jorg K. Petrovič.

Letošnje študijsko srečanje je bilo posvečeno razmisleku o tem, kakšen svet želimo ljudje pustiti zanamcem, o čemer se v eni svojih najbolj odmevnih okrožnic sprašuje papež Frančišek, ki izrecno poudarja dostojanstvo prav vsakega človeka ter opozarja na nujnost ekološke ozaveščenosti za obstoj človeštva, poziva k odgovornosti tako gospodarstvenike kot politike, vabi k iskanju drugačnega razumevanja napredka ter predlaga nov način življenja. V bistvu papež poziva vsakega posameznika, naj se vede odgovorno do okolja in soljudi, predvsem pa naj bo sam vzor s svojim življenjem zdravega in poštenega odnosa do narave, okolja, družbe.

V to smer je šel poglobljen razmislek mag. Jorga K. Petroviča, ki je izhajal iz spoznanj okoljske okrožnice papeža Frančiška Hvaljen, moj Gospod. Iz njegovega poglobljenega posega je prišlo na dan predvsem dejstvo, kako se in so se nemoralno obnašale finančne družbe, multinacionalke in nasploh pridobitniške družbe predvsem v Afriki, Južni Ameriki, na Bližnjem vzhodu, prihranil pa ni niti kritičnih besed vsem tistim finančnim združbam, ki so privedle svet v gospodarsko krizo, predvsem pa oropale narode in velikanske sloje prebivalstva dostojnega življenja.
Slikovito je prikazal, kako je predelovanje hrane v energente bilo pogubno za ves svet, saj je prav to pred kriznim letom 2008 povzročilo stoodstotni dvig cen hrane na svetovnih trgih, pozneje je veliko škodo naredilo predelovanje sladkorja v energente, ki je ceno sladkorja povišalo za štirikrat, to pa je dobesedno v revščino pahnilo nekatere države. To sta le dva primera takšnega neodgovornega ravnanja, ki nista ostala brez širokih družbenih posledic in, mimogrede, to se dogaja tudi pri nas, saj v Furlanski nižini rastejo elektrarne na biomaso kot gobe po dežju. Časnikarji smo se na srečanju glasno vprašali, ali je lahko sploh etično in moralno to, da predelujejo koruzo, žitarice, sladkor v energente, predvsem pa smo se spraševali, kaj bi lahko sami naredili, da bi pripomogli k večji ozaveščenosti naših bralcev, poslušalcev. Malokdo danes še ve, da so prav okoljske spremembe (šestletna strašna suša) v veliki meri botrovale tudi prvim zaostritvam v Siriji (mesto Alep, ki šteje dva milijona ljudi, je moralo sprejeti 200 tisoč poljedelcev, a za to ni bilo pripravljeno), kjer so nato začele padati domine strašnega nasilja, ki je v begunstvo pognalo milijone ljudi. Rešitev sirskega vprašanja tako ne pomeni le iskanje izhoda iz vojnih strahot, temveč tudi omilitev ekoloških problemov, saj je mag. Petrovič opozoril tudi na pomanjkanje vode, ki že samo po sebi sili ljudi v begunstvo. Kaj lahko stori vsak posameznik? Mogoče že to, da prebere papeževo navodilo v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, kjer pravi, da je vsak neupravičen, nepotreben nakup že tudi nemoralno, neetično ravnanje. Začeti je torej treba pri sebi in krepitvi lastne soodgovornosti za življenje naše in prihodnjih generacij na Zemlji.

Dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, pa je med mašo imel pridigo, ki jo je posvetil odnosu med usmiljenjem in mediji.

“Papež Frančišek je za letošnji, 50. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo obeležili 8. maja, napovedal temo: Komunikacija in usmiljenje: rodovitno srečanje”, je začel msgr. Štumpf, ki je citiral papeža Frančiška, ko pravi: “Cerkev ima poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki mora samo od sebe doseči srce in duha vsakega človeka … Za Cerkev in za verodostojnost njenega oznanila je odločilno, da v prvi osebi živi in pričuje za usmiljenje. Njena govorica in dejanja morajo posredovati usmiljenje, da bo prodrla v srca ljudi in jih izzvala, da bodo našli pot vrnitve k Očetu …” Po mnenju dr. Štumpfa nam papež “pomaga odkrivati globine človeških src. V ospredje vedno najprej vstopa človečnost, šele nato informiranje. Ljudje nikdar ne nehamo biti žejni človečnosti. Vedno si želimo človeškega pristopa. Vse drugo je za tem. To nam je Bog dal v naravo. Človečnost kliče po človečnosti. Človečnost nagovarja in odpira srca ljudi, da prisluhnejo in tudi potem sledijo sporočilom. Model človečnosti je Kristus. On nam je razodel, kako Bog gleda na človeka. Kristus nam je povedal, da je Bog Oče, ki je do vseh ljudi usmiljen. Za Boga Očeta je usmiljenje prva in edina komunikacija z ljudmi. Šele usmiljenje človeku omogoča, da spoznava Boga in da sprejema Boga za svojega Očeta.

Papež Frančišek želi, da Cerkev odseva podobo Boga Očeta, ki z ljudmi vedno komunicira z usmiljenjem. Cerkev je verodostojna takrat, ko je usmiljena. Če ljudje v Cerkvi začutijo usmiljenje, v Cerkvi odkrivajo tudi človečnost”.
Nadaljeval je z besedami: “Za Cerkev katoliški mediji pomenijo močno oporo pri komunikaciji človečnosti in usmiljenja vsem ljudem. V tej komunikaciji je vedno navzoč Kristus kot Dobri pastir. Človečnost in usmiljenje dajeta verodostojnost vsakemu sporočilu. Če sta v sporočilu človečnost in usmiljenje odsotna, v sporočilu ljudje začutijo zavajanje, ki ga ljudje razumejo kot prikrivanje slabih namenov, navijaško strast za potvorjeno novico in željo po manipulaciji. Končni namen takšnega poročanja je vedno škodovanje posameznikom ali skupinam ljudi. Če se v medijih, v katerih ni več mogoče zaznati človečnosti in usmiljenja, slučajno znajde dobra novica, to takoj prebuja dvom: “Kaj pa imajo danes za bregom”? Tudi za medij velja: ali je celostno dober ali pa je celostno slab”.
Msgr. Štumpf je še poudaril: “Občasno dober prispevek mediju še ne daje kvalitete. Če je celoten medij dober, novice druga drugo kar podpirajo v verodostojnosti in v kvaliteti. Če je celoten medij slab, tudi dobra novica postane slaba novica”.

Škof je tudi časnikarjem izrecno povedal, da je “najemništvo mogoče tudi v novinarstvu. Si pač v službi, kjer si režeš kruh. Pišeš po naročilu uredništva. Novinar živi od komunikacije. Pa mogoče ve, kako dolgo bo lahko živel od tega? Novinarsko najemništvo prej ali slej postane kot volk, ki pograbi ovce in jih razkropi. Ne moremo se čuditi, zakaj so potem ljudje v nenehnem strahu, v nezaupanju, v razdražljivosti in v malodušju. So kot ovce, ki nimajo pastirja. Novinar se zaznamuje v srcih ljudi kot dober ali kot slab. Spomin na novinarja je kolektivni spomin ljudi, ki dolgo živi”.

Več lahko preberete na noviglas.eu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. Dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, je imel tako pridigo kot da bi prišel z nekega drugega planeta med tem, ko se na našem dogajajo stvari, ki jih opisuje Igor Vovk od iskreni.net:

    “Sledilo je kar nekaj razočaranj pri poskusih, pridobiti podporo na državnih in evropskih razpisih … Največje razočaranje pa je šele sledilo. Slovenska škofovska konferenca nam je blokirala pridobitev sredstev v tujini za projekt Domovine. Pri enem od tujih skladov smo že dosegli pozitivno oceno in priporočilo strokovne komisije, potreben je bil samo še podpis enega od škofov. Nismo ga dobili. Ker smo-kot je bilo povedano-konkurenca obstoječim katoliškim medijem. Neodvisni glas laikov, ki izhajajo iz dela z družinami, za naše škofe torej, kot kaže, ni dobrodošel.”

    • Čemu neki je pod projektom novega medija nujen podpis škofa?Škof je prvenstveno in bistveno Kristusov duhovnik in oznanjevalec Evangelija.Novi medij pa moramo znati spraviti skupaj laiki in sicer transparentno,pošteno in pravično brez kakršnihkoli vip navez ali pa je bolje,da ga ni.Če so metode kristjanov enako manipulativne kot one od služabnikov vladarja tega sveta,pa bodo taki projekti gotovo propadli.Tako kot so oni od Mariborske škofije…

      • Verjetno gre za katoliški dobrodelni sklad iz tujine, ki podpira tudi medijske projekte kot je Domovina. Ker je sklad katoliški je logično, da mora projekt dobiti tudi podpis škofa. V čem vi tu vidite težave s transparentnostjo in z manipulativnostjo?

  2. Sem objavil sicer, da sem šel na dopust od komentiranja, ampak vseeno tale medklic:

    Ti, ki zdaj pišejo domovino, si očitno niti niso zaslužili podpore slovenskih škofov, seveda bi si jo glede njihovih družinskih iniciativ, ampak glede njihovih širše političnih in družbenih nazorov pač ne – s svojim pogledom na begunsko/ migrantsko krizo in odnosom do islamskih vernikov ( več kot 1 milijarde) se ne uvrščajo v krščanski miselni krog, ampak v področje ksenofobnega desnega tradicionalizma z elementi rasizma.

    Če podobno velja za vsaj del avtorjev in uredništev v Reporterju, Novi TV, Demokraciji, jih to vseeno ne odvezuje od odgovornosti za hujskanje proti ljudem, ki bežijo pred vojno in v obupnih razmerah umirajo v morju.

    Njihove žurnalistične “kreacije”, ki jih ne povzemajo po nobenem resnem zahodnem mediju, ampak po skrajnih, obrobnih medijih in med smetmi s spleta oz. you tube, pač niso vredne krščanskega in katoliškega imena.

    Toliko za razločevanje duhov, ki je ignacijanska katoliška kategorija

    • A vam res ni jasno, da se Domovina s svojim pogledom na begunsko/ migrantsko krizo popolnoma ujema s slovenskimi škofi?

          • Čudno. Sicer ne plačujem Dnevnika.si, da bi lahko prebral kaj več od naslova, torej članek. Dalo bi se razumeti, da nadškof Zore nasprotuje tistemu, kar je sam izrecno in jasno in javnosti namenjeno trdil okoli beguncev in islama in ogrožanja Evrope še samo en mesec prej, ko se je balkanska begunska pot pričenjala usmerjati proti Sloveniji. Za take hitre “evolucije” v stališčih, če je res do njih prišlo, osebno nisem preveč odprt. Imenujte me, da sem tog ali anankast ali obsesivno-kompulziven, če želite.

            No ja, pri papežu Frančišku takih miselnih obratov okoli tematike zanesljivo ni bilo. Od njegovega odhoda na Lampeduso, prvega pastoralnega potovanja, pa do danes ne, niti za trenutek.

          • Hvala za povezavo. Prej si me napeljal, oz. me je Dnevnikov naslov napeljal, da sem prehitro sodil o pozicijah nadškofa Zoreta in njihovih domnevnih spremembah. Kakšne bistvene spremembe v njegovem stališču torej niti ni. Jer pa res, da se s shematičnim odgovorom izogne malo bolj občutljivih konkretnih vidikov krize. Očitno tudi ne želi razdora s škofom Štumfom, zato minimalizira razliko, ki je pozornemu bralcu lahko vendarle opazna. Ti odgovori so bolj previdni in diplomatski kot pa vsebinsko prodorni.

          • Upam, da se vam je zdaj razjasnilo, da ne more biti dvoma o tem, da se Zore strinja s Štumpfom. Enako velja za druge slovenske škofe in tudi za Domovino.

  3. Še in velik kompliment razmisleku g. Jorga Petroviča z računskega sodišča. In pa zahvala g. Juriju Paljku, da je to prenesel. V nobenem drugem slovenskem mediju ( sicer ne sledim ravno vseh in ne zelo intenzivno, se ne da).

    Jurij Paljk je ta hip eden redkih pristno krščanskih prodornih katoliških slovenskih razumnikov in humanistov. Mogoče mu je v pomoč, da to lažje ostaja, tudi dejstvo, da ne živi v Sloveniji, ampak preko meje v bližini zgodovinskega Ogleja. V Sloveniji so razmere danes mentalno zelo zmedene. ( V določenih razmerah očitno lahko postanejo tudi med najbolj kultiviranimi narodi, spomnimo se Nemčije v 30 letih prejšnjega stoletja).

  4. Usmiljenje je le eden izmed bistvenih elementov verodostojnosti cerkve.

    Preostali so še drugi bistveni elementi , ki zadevajo spoštovanje stvarstvenih zakonitosti in vrednot.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite