J. P. Emeršič: (Anti)elita

Kakšno vlogo igra danes naša intelektualna elita? Tista iz prejšnjega režima se v teh dneh verjetno ukvarja s tem, kako prikazati kontinuiteto naše države s komunistično Jugoslavijo, očrniti osamosvojitelje in rehabilitirati agresorje …

Pred nekaj dnevi je bila na Žalah spominska maša in slovesnost v čast velikemu Slovencu, Lambertu Ehrlichu. 26. maja 1942 je skupaj s študentom Rojicem na Streliški ulici v Ljubljani padel pod streli varnostnoobveščevalne službe OF. Na čelu te komunistične tajne službe je bila politična komisarka Zdenka Armić Kidrič. Njenega moža, ki je usmerjal likvidacije, je nekaj let pred tem Lambert Ehrlich rešil iz avstrijskega zapora.

Z Ehrlichom je padel eden od močnejših stebrov slovenstva, ki je kljuboval vsem totalitarnim režimom, se na pariški mirovni konferenci boril za Koroško in Prekmurje, nasprotoval Anschlussu in s tem sprožil pravo diplomatsko vojno med Berlinom in Beogradom, protestiral zoper italijansko streljanje talcev, na mnogotere načine lajšal socialne stiske ljudi (ustanovil krščansko socialno zvezo na Koroškem, dijaški dom v Celovcu, različne zadruge), navdihoval mladino, ki se je povezala v akademski klub Straža … Komunisti so se tega močnega moža tako bali, da so po vojni oskrunili celo njegov grob in odnesli njegove posmrtne ostanke.

Podobno kot Ehrlicha so komunisti pobili številne druge pokončne Slovence in z lažmi zasvinjali njihov spomin, mnoge so zaprli, mnogi pa so se pred morilsko roko umaknili v zamejstvo, Arentino, ZDA … Duhovna elita na Slovenskem je bila zatrta ali pa porinjena na družbeno periferijo. Na njihovo mesto so prišli novi, oblasti lojalni izobraženci. Mnogi izmed njih so se zapletli v razmerje s partijo že kot člani Društva prijateljev Sovjetske zveze, kasneje opravljali različne funkcije v »OF«, po vojni pa postali nova družbena elita … Eden takih je bil npr. zgodovinar Fran Zwitter, ki je v roških gozdovih postal direktor Znanstvenega inštituta IO OF, zadolžen pa je bil zlasti za mejno in manjšinsko problematiko. Pred kratkim sem pozorno prebral  njegov predlog glede postopanja z Nemci po končani 2. svetovni vojni. Svetoval je, naj se ne izdaja nobenih posebnih odredb, ampak naj se da jasna navodila »organom osvobodilnega gibanja, ki naj potem najdejo tako obliko izvedbe, da se bo izselitev po možnosti izvršila sama ob sebi in je ne bo treba še posebej odrejati.« (AS Rodbinski fond Edvarda Kardelja, Manjšinska vprašanja v času popolnega osvobojenja). Poročilo o tem, kako se je to navodilo izvršilo, nam je zapustil Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca. Vdiranje v hiše žrtev, pregoni, trpanje v taborišča, množične likvidacije pod Pohorjem … Si je Zwitter ob pisanju zgornjega besedila predstavljal, kako bo zgledala izvedba navodila v praksi?

V istem času se je v Nemčiji pričel sodni proces zoper Alfreda Rosenberga, ki so mu tožilci očitali vrsto pošastnih ideoloških konstruktov v katerih je »znanstveno« utemeljeval večvrednost arijske rase ter kritiziral krščanstvo in judovstvo. A na koncu so mu prisodili kazen na podlagi lažje dokazljivih zločinov, kot npr. načrtovanje vojaških operacij proti Norveški in Sovjetski zvezi ter odgovornost pri izkoriščanju vzhodnoevropskih okupiranih teritorijev.

Krivdo režimskih intelektualcev je verjetno res težko »izmeriti«. Vendar to ne pomeni, da ne nosijo svojega dela odgovornosti. Na tleh nekdanje Jugoslavije še danes velikokrat debatiramo o odgovornosti srbskih akademikov, ki so se sredi 80-ih podpisali pod znameniti Memorandum SANU, s katerim so dali »znanstveno podlago« Miloševičevi agresiji.

Kakšno vlogo pa igra danes naša intelektualna elita? Tista iz prejšnjega režima se v teh dneh verjetno ukvarja s tem, kako prikazati kontinuiteto naše države s komunistično Jugoslavijo, očrniti osamosvojitelje in rehabilitirati agresorje … Morda se pojavi celo njihov ideolog, ki nam bo povedal, da nas je v bistvu JLA osamosvojila, saj je bila teritorialna obramba njen del, da ni bilo nikoli nobene razorožitve in razpustitve TO, ki je torej stara 50 let in zato lahko legitimno sparimo rdečo zvezdo z uradno kokardo slovenske vojske.

Kaj bi na takšno zavajanje ideologov revolucije porekla demokratična stran?