J. P. Damijan, blog: Vsebinska promiskuitetnost in praznost vlade

0

Politične turbulence v zadnjih treh letih, od padca referendumov leta 2011, predčasnih volitev, padca Janševe vlade do kadrovskih in vsebinskih zagat sedanje koalicije, sicer niso nič nenavadnega za krizne čase. So dejansko stalnica vseh držav, ki se soočajo z gospodarskimi krizami. Hujša je kriza, večje so običajno politične turbulence v državi. Huda kriza zahteva odločnejše ukrepe, ki pa jih hkrati spremlja tudi ostrejše javno nasprotovanje napovedanim spremembam. Toda to seveda ne pomeni, da se smemo zadovoljiti s takšnim stanjem oziroma pristati na vsebinsko in konceptualno praznost vladajoče politike, samo da bi ohranili privid politične stabilnosti.

Stanje, v katerem se nahajamo zadnje leto dni, je dejansko stanje popolne politične improvizacije na eni ter vsebinske promiskuitetnosti na drugi strani. Vsebinska promiskuitetnost pa, tako kot kaže tudi primer francoskega predsednika Hollanda, ki je v dveh letih za 180 stopinj obrnil politično retoriko in smer ekonomske politike, pa ni nič drugega kot znak idejne in konceptualne praznosti.

Naj spomnim, da je sedanja nenačelna koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek lani prišla na nenadoma izpraznjeno oblastno pozicijo z glasnim nasprotovanjem dveh največjih koalicijskih partneric (PS in SD) trem ukrepom Janševe vlade: projektu sanacije bančnega sistema prek slabe banke, projektu Slovenskega državnega holdinga (SDH) in varčevalnim ukrepom. Tako zelo močnim nasprotovanjem, da so proti prvima dvema vložili ustavno presojo zakonov. No, takoj po prevzemu funkcije, je nova koalicija doživela trenutek streznitve v ogledalu, ki so ji ga nastavili finančni trgi in Bruselj. Od prejšnje bojevite retorike ni ostalo nič več, nova vlada je morala nadaljevati oba projekta, ki jih je zastavila Janševa vlada. Opustila je le nesmiselno retoriko politike varčevanja, ne pa tudi varčevanja samega.

Vlada Alenke Bratušek je dejansko le izvrševala ključni del programa Janševe koalicije. Kar je bilo dobro in edino smiselno. In v delu, ki se je nanašal na projekt sanacije bančnega sistema prek slabe banke, sem jo podpiral, tako kot sem pri tem podpiral prejšnjo Janševo vlado. Zato, ker so uresničevali projekt, ki sem ga predlagal pred več kot petimi leti in ki je predpogoj za sanacijo gospodarstva in zagon gospodarske rasti. Toda po tem je vladi Bratuškove zmanjkalo idej. Edina ”inovacija” te vlade je ponesrečena uvedba nepremičninskega davka, pa še tukaj gre za staro idejo, ki je nastala že leta 2005.

Ta vsebinska praznost, odsotnost vizije in gospodarske strategije, seveda ni nič čudnega, saj gre za nenačelno koalicijo, katere skupni imenovalec je zgolj želja po oblasti. Če izgubijo oblast, se bosta vsaj dve izmed štirih koalicijskih strank sesuli v prah kot hišici iz kart. Ta vlada nima ”glavnega ekonomista”, nekoga, ki bi imel vizijo razvoja in bil sposoben oblikovati konsistentno gospodarsko strategijo. Ta vlada se zgolj prilagaja pritiskom iz okolice in iz dneva v dan krpa finance. Finančni minister Čufer je tehnokrat, ki sledi jasnim ”navodilom za uporabo” iz Bruslja.

Več lahko preberete na blogu Damijan.