Konec prejšnjega leta se je začel proces sanacije državnih bank, ki naj bi privedel do očiščenja bančnih bilanc kot predpogoja, da bodo banke spet lahko začele posojati odjetjem. Toda kot sem napisal že nekajkrat, samo očiščenje bank ne bo dovolj, če ne bo hkrati prišlo do procesa masovnega razdolževanja v podjetniškem sektorju. Vlada se je odločila, da bo proces razdolževanja omogočila s prenosom dela slabih terjatev na slabo banko ter s prenovo insolvenčne zakonodaje. Toda to ne bo dovolj. Ali drugače rečeno, to samo po sebi ne bo privedlo do želenih rezultatov.
Zakaj ne? Razlog je zelo preprost. Bančna luknja je samo zrcalna slika dolga v podjetniškem sektorju. Do bančne sanacije in do procesa razdolževanja podjetij bi lahko prišlo že bistveno prej, če bi lastniki bank pritisnili na banke, da s tem začnejo in bankam v ta namen zagotovili dodaten kapital. Do tega v primeru državnih bank seveda ni prišlo, pač pa so uprave bank stale križem rok in čakale, da se zgodi slaba banka. Nato so z veseljem prenesle najbolj problematične slabe kredite na slabo banko, dobile svež kapital in zdaj prekapitalizirane spet stojijo križem rok … in čakajo, da dolg preostalih podjetij skopni sam od sebe. Problem pa je v tem, kot bom pokazal v nadaljevanju, da prenos najbolj problematičnih dolgov večjih dolžnikov na slabo banko iz vidika celotnega gospodarstva pomeni le zelo majhen del podjetij in majhen del ustvarjene vrednosti. In pri tem še tako dobra insolvenčna zakonodaja ne more pomagati, če se banke aktivno ne lotijo prestrukturiranja dolgov svojih komitentov.
Toda poglejmo si najprej nekaj številk. Po zadnjih podatkih Ajpesa za leto 2012 izkazuje približno 40 % vseh podjetij (delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo) bruto dolg, ki je skupaj znašal dobrih 30 milijard evrov in neto dolg v višini dobrih 22 milijard evrov. Seveda ves ta dolg ni problematičen. Problematičen je tisti del, ki presega sposobnost podjetja servisiranja dolga. V finančnem svetu v ta namen običajno uporabljajo kazalec neto dolga glede na denarni tok podjetja (EBITDA) ter kazalec dobička iz poslovanja glede na letni znesek plačil obresti na dolg. Pri prvem se kot meja za še vzdržen dolg jemlje razmerje med neto dolgom in denarnim tokom podjetja v višini 3 do 4. Kazalec v višini 4 pomeni, da je podjetje sposobno z lastnim denarnim tokom v štirih letih odplačati celoten dolg. Toda s takšnim kazalcem (v višini 4) bi podjetje denimo pri Moody’s dobilo samo boniteto B (šele šesti bonitetni razred). Za doseganje višjega bonitetnega razreda bi podjetje v povprečju moralo imeti ta kazalec med dolgom in EBITDA v višini najmanj 3.3. Pri tem pa obstajajo seveda pomembne razlike med panogami. V nekaterih panogah se zaradi kapitalske ali tehnološke intenzivnosti zahteva bistveno manjše razmerje med dolgom in denarnim tokom.
Na tej osnovi lahko na hitro ocenimo, kolikšen je presežni neto dolg v slovenskem podjetniškem sektorju. Pri tem presežni dolg opredeljujem kot dolg, ki presega še vzdržno raven dolga. Spodnja tabela kaže, da bi pri doseganju bonitetnega razreda B kar dobrih 10 tisoč podjetij izkazovalo presežni dolg, in sicer v skupni višini 9.6 milijard evrov. Od tega ima večina zadolženih podjetij razmerje med neto dolgom in denarnim tokom izjemno visoko (prek 10), kar pomeni, da bi potrebovali več kot 10 let let, da bi vrnili dolg zgolj z lastnim denarnim tokom. Podjetja z bonitetno oceno B (razmerje med dolgom in EBITDA v povprečju 5.0) seveda težko pridejo do svežih kreditov za tekoče poslovanje. Za preskok v višji bonitetni razred Ba bi podjetja morala v povprečju znižati kreditno izpostavljenost na razmerje med dolgom in EBITDA v višini najmanj 3.3. V tem primeru pa presežni dolg že naraste na dobrih 13 milijard evrov in zadeva dobrih 13,200 podjetij. Glavnina presežnega dolga, skoraj 8.9 milijard evrov, je seveda skoncentrirana v podjetjih z največjo kreditno izpostavljenostjo (nad 10).
Več lahko preberete na blogu Damijan.
