… malo denarja, malo muzike
Cela Slovenija se zadnji teden bodisi hahlja bodisi zgraža nad burko, imenovano izbira senata KPK. Ker se v prvem poskusu ni prijavil nihče, ki bi se ga izbirni komisiji zdelo vredno izbrati, je ponovila razpis. Toda v drugem poskusu se je zgodba ponovila. Komisija, ki je bila v zadregi priznati, da tudi v tem poskusu ni nikogar, ki bi razen želje voditi KPK izkazoval tudi ustrezne reference in osebno integriteto, je razpis vseeno tokrat pripeljala do konca in predsedniku države predlagala tri no-name člane senata KPK. Predsednik, ki nad izborom ni bil navdušen, je po svoji navadi izbral kompromisno rešitev s potrditvijo izbire, hkrati pa skrajno nespretno signaliziral nezadovoljstvo nad izbiro.
Vsi zapleti kasneje s prekinitvijo članstva v stranki predsednika senata ter odstopom dveh članov senata so sicer poglobili dimenzijo burke, toda s samim bistvom problema nimajo nič skupnega. Bistvo problema je drugje, in sicer v tem, da smo za ta denar pač dobili takšen senat KPK. Kaj ste pa hoteli za ta denar? Malo denarja, malo muzike.
V poslovnem svetu že od nekdaj velja rek: If you pay peanuts, you get monkeys. Nič drugače ni v politiki ali regulatornih organih. Ker so pomembne javne funkcije pri nas sramotno slabo plačane, se okrog teh pozicij gnete zgolj krdelo tretje- ali četrtorazrednih kadrov. Samih takšnih, ki niso konkurenčni na trgu doma ali v tujini. Takšnih, ki ne morejo dobiti boljših služb. Zato se grebejo za plačo 2.800 evrov kot ministra ali dobrih 2.000 evrov neto plače predsednika senata KPK ali vodje te ali one visoke javne funkcije. Za ta denar ne boste dobili nobenega vrhunskega kadra, kajti dobri kadri na domačem trgu zaslužijo najmanj 2- do 3-krat več. Na tujem trgu pa ustrezno več. Noben sposoben kader se za tako sramotno nizko plačo ne bo odločil s poštenimi nameni podati se v to politično greznico ali opravljat pomembno javno funkcijo.
V politiko se zato – z izjemo nekaj naivnih mladincev, ki verjamejo, da lahko nekaj spremenijo na bolje – podajo bodisi zgolj desperadosi, ki nimajo boljše izbire, bodisi “politični podjetniki”, ki si s sedenjem v Državnem zboru obetajo pridobiti možnost lobističnega vpliva za svoje prijatelje ali z ministrovanjem vzpostaviti kanale za posle družinskih članov in povezanih, “prijateljskih” družb. Ali nastaviti posle za kasneje.
Več lahko preberete na blogu Damijan.
