J. P. Damijan, blog: Bančna luknja in sprava

7

Kot pripadnik mlajše (čeprav, na žalost, že zdavnaj ne več tako mlade) generacije, rojene močno po drugi svetovni vojni, sem bil desetletja dolgo naiven, misleč, da je ta zgodba okrog partizanov in domobrancev povsem brez zveze. Spomenke Hribar in »njene sprave« zelo dolgo nisem razumel oziroma je nisem hotel razumeti. Resnično, komu kaj mar, kaj se je zgodilo pred skoraj 70 leti? Toda, priznam, bil sem v zmoti. Očitno je pomembno. To, da nismo nikoli z neodvisno preiskavo raziskali medvojnih in povojnih zločinov na obeh straneh, obsodili krivcev ter dostojno in simbolno pokopali mrtvih, nas še danes, 70 let kasneje, močno razdvaja. Ne znamo biti normalna država, v kateri bi diskutirali o strateških interesih Slovenije ter se kregali o razvojnih konceptih. Pač pa se namesto tega se ob vsaki malce večji proslavi na smrt kregamo o preteklosti. Moj nauk iz te zgodbe je, da se narod brez razčiščene preteklosti ne more osredotočiti na prihodnost.

No, in povsem podobna je zgodba glede bančne luknje. Luknje, katere sanacija nas bo neposredno stala najmanj 5 milijard evrov oziroma bo vsakega izmed nas v povprečju stala najmanj 25 tisoč evrov dodatnega davka. Toda posredno še bistveno več. Zaradi te bančne luknje smo namreč padli v globoko in dolgo recesijo, v kateri smo do sedaj glede na leto 2008 izgubili 11 % BDP (slabe 4 milijarde evrov), toda še dodatnih 5.2 milijarde evrov smo izgubili, ker smo v tem času zamudili priložnost za rast in nismo rasli vsaj tako hitro kot Nemčija. K temu pa prištejte še stroške reševanja krize. Sem spadajo javni izdatki, ki jih je država namenila za socialne stroške krize (za nadomestila za brezposelnost, za prekvalifikacijo delovne sile ter različne vrste socialnih pomoči in drugih transferjev), izdatki za stimuliranje gospodarstva (različne vrste subvencij gospodarstvu ter javnih investicij in transferjev) in stroški reševanja nasedlih bank. Vse te različne stroške reševanja krize lahko izvedemo na en skupni imenovalec: na povečanje javnega dolga v času krize. Gre torej za skupen znesek, za katerega se je država v času krize zadolžila, da bi odpravila posledice krize. Do konca lanskega leta smo povečali javni dolg za 49% BDP glede na leto 2008.

Če vse to seštejete (izgubljen BDP in strošek reševanja krize), skupen strošek krize ob koncu leta 2013 znaša dobrih 73% BDP (iz leta 2008), preračunano v evre pa 27 milijard. V petih letih smo zaradi finančne krize in posledične recesije stran vrgli najmanj 27 milijard evrov.

Ta cifra je šokantna sama po sebi. Toda problem je bistveno večji od tega. Problem je, ker odgovornosti za nastalo bančno luknjo in posledično gromozansko ekonomsko luknjo nismo razčistili. Problem je, ker se bomo o tem, kdo je kriv za bančno luknjo prepirali ob vsaki prikladni situaciji. Janševi bodo krivdo valili na »levico«, »levica« pa bo govorila, da je bila takrat na oblasti »desnica«. Oboje je nesmiselno. Nekoristno. Politično odgovornost za bančno luknjo je razmeroma lahko poiskati. Kot sem na tem mestu pisal že lani, je politična odgovornost na regulatorjih trga in vladi iz tistega obdobja. Glede prvega vemo, kdo sta bila guvernerja Banke Slovenije, kdo so bili viceguvernerji in kdo so bili člani sveta BS. Zadeva je zelo preprosta.

Tudi glede druge strani je zadeva preprosta: na oblasti je bila desna koalicija. In vlada je soodgovorna za to, kar se je zgodilo v bankah, iz dveh razlogov. Po eni strani je soregulator finančnega sistema in mora v sodelovanju z BS sprejeti sistemsko zakonodajo, ki zagotavlja stabilnost bančnega sistema. Je tedanja vlada to naredila? Ne, grdo je zamočila. Po drugi strani pa je vlada odgovorna, ker zastopa državo kot lastnika polovice bančnega sistema. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem. Tedanja vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam je denimo gledal strankarski kader Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB, in kam je gledal Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSI v nadzornih svetih NKBM in Abanke?

Toda glede politične odgovornosti jaz ne vidim tako hudih težav, čeprav so bile storjene politične napake ogromne. Iz preprostega razloga – ker se bodo o tem politiki v parlamentu z velikim veseljem prepirali. Dokler bodo vklopljene kamere. Do sedaj so ustanovili dve tovrstni parlamentarni preiskovalni komisiji, eno v prejšnji, drugo v sedanji sestavi parlamenta. V prvi je bila komisija bolj »levo usmerjena«, v tokratni pa je bolj »desno usmerjena«. Obe sta (bosta) objavile neka zaključna poročila. Toda ta poročila oziroma celoten postopek dela obeh parlamentarnih komisij je povsem nesmiseln. Nepotreben. Zato, ker sta obe komisiji namenjeni zgolj političnemu obračunavanju, ne pa resni preiskavi in resnemu raziskovanju krivcev za bančno luknjo. Zaradi teh preiskav ne bo nihče nikoli končal na sodišču. Morda bo kdo kakšno noč pred »zaslišanjem« v parlamentu slabše spal ali se malce potil tisto uro med zaslišanjem, ampak po tem je zgodbe konec. Pravih oziroma odgovornih ljudi za bančno krizo sploh ne pokličejo na zaslišanje.

Zato pozabite na to, da bodo politiki z uporabo parlamentarnih komisij prišli kam dlje od javnega političnega obračunavanja, seveda samo dokler kamere tečejo. Kar v tej državi potrebujemo, da razčistimo s krivci za bančno luknjo, je prava, zaresna preiskava. Dejansko potrebujemo preiskavo po dveh različnih kanalih. Prva je preiskava, ki bi jo lastniki bank morali sprožiti v okviru bank. Govorim o poglobljeni forenzični preiskavi vseh poslov banke v inkriminiranem obdobju. To so preiskave, ki jih izvajajo zunanje, najete usposobljene ekipe forenzikov, sestavljene iz računovodij, finančnikov in pravnikov in ki trajajo nekaj let. Takšna je denimo forenzična preiskava, ki jo je avstrijska država kot lastnica Hypo banke zahtevala od uprave banke, uprava pa nato najela skupino forenzičnih strokovnjakov, ki preiskuje vse bančne posle iz inkriminiranega obdobja vzdolž celotne verige poslovalnic banke po celem Balkanu. Tako ravna odgovorni lastnik. Ste slišali, da bi v zadnjih letih po NLB, NKBM ali Abanki šarile ekipe najetih forenzikov in preiskovale bančne posle izpred krize? Niste. Slišali ste le, da banke same nekaj brkljajo. Preiskujejo same sebe.

Več lahko preberete na blogu Damijan.


7 KOMENTARJI

  1. Z veliko večino stvari v članku se strinjam. Ne morem pa se strinjati, da je za teh 27 MRD EUR kriva desna vlada, ki je vladala v letih 2004 do 2008. Očitno avtor članka ne pozna dovolj dobro razmer v politiki, ki so obstajale takrat in so še danes glavni problem v Sloveniji. In zakaj se ne morem strinjati z ugotovitvijo, da je desna vlada kriva za stanje kot je? Čisto enostavno. Če pogledamo direktorje firm, ki so poskušali lastniniti ”državna” podjetja ali pa tiste, ki so izčrpavali državne subjekte mimo razpisov, lahko brez velikega problema ugotovimo, da so po večini prihajali iz leve politične opcije (Forum 21, …). Če prav razumem, je Janševa vlada hotela, da t.i. levičarji privatizirajo Slovenijo in postanejo čez noč desničarji oz. lastniki kapitala. Zato prosim avtorja, da naj še enkrat temeljito preštudira tedanje stanje, preden navede nove ugotovitve.

  2. Kdo je dobil denar od bank in ga ni vrnil?

    So bili to politiki ali kdo drug?

    Kdo je podpisal kreditne pogodbe, kdo odobril korupcijski, nekriti kredit?

    Konkretni odgovori so potrebni, ne pa pavšalni, nedokazani.

  3. Razčiščevanje s preteklostjo ni neka trma starih, razočaranih ljudi, ki ne morejo prenesti svoje izgube idealov po drugi svetovni vojni, ampak je ločevanje med resnico in lažjo, med pravičnostjo in krivico ter junaštvom in zločinom.
    Gre pravzaprav za to, da kdor ni sposoben, ali noče razlikovati med resnico in lažjo storjeno v preteklosti, ta tega tudi v sedanjosti ni sposoben storiti.
    Družba, ki ne loči laži od resnice, ne more imeti dobre sedanjosti, še manj dobre prihodnosti.

    Vse kaže, da avtorju tega članka, ni prav nič do iskanja pravega vzroka nastanka slabih razmer v gospodarstvu in bančništvu. Ker to sliko bolj zamegljuje, kot razčiščuje, postane tudi on del problema tega trenutka.

  4. Napako so naredili vsi po vrsti od Demosa naprej vendar je treba vedeti da je gospodarstvo vključno z bankami obvladovala družba levo orientiranih veljakov ki je enostavno zamenjala barve. Ta mimikrija je prisotna tudi danes in se označuje kot tako imenovana UDB-o mafija, čeprav gre za nekaj drugega vendar povezanega in prepletenega.Kako je prišlo do bančne luknje se danes že ve, forenzika bi seveda ugotovila kam je šel ina kako ta denar.Problem ni samo v bankah,lukenj je še veliko ki jih bo treba popolniti kar nas bo stalo veliko več od tistega kar je zgoraj omenjeno.Koliko je denarja zapravljeno v izobrazbo kadrov ki so končali v tujini in svoje znanje pridobljeno z našim denarjem podarili tujcem?!Zaradi napačne izobraževalne politike bo treba dodatno porabiti denar za prekvalifikacijo številnih kadrov ki jih ne potrebujemo v takšnem številu kot jih proizvajajo izobraževalne inštitucije.Seveda je treba prav vse privatizirati in na ta način odpraviti zgoraj omenjeni problem.Denar ki ga danes zapravljamo za neučinkovito šolstvo in zdravstvo je treba rešiti na način da se več ne jemlje od plače takšen znesek kot do sedaj in po možnosti izenači bruto in neto plača.Z denarjem ki bo ljudem ostal v žepih bodo lahko sami izbirali kako se bodo šolali in zdravili.

  5. JPD: “Je tedanja vlada to naredila? Ne, grdo je zamočila.”
    ===========

    Gospod avtor članka, gospod s slabim spominom, je bil v takratni vladi.

    • In doživel je usodo Mića Mrkaića. Takrat je sloviti JJ jasno pokazal, kaj misli o liberalizmu.

      Naj počivamo v miru! 🙁

Comments are closed.