Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?
To je le nekaj vprašanj, ki naj bi jih naslovil nocojšnji pogovorni večer v okviru Foruma za dialog med vero in kulturo v Atriju ZRC, Novi trg 2 (ob 19.30).
Hja, po potrpežljivem pregovarjanju sem sprejel izziv organizatorjev Foruma, da uvodoma predstavim teoretska ekonomska izhodišča tako glede prevladujočega gospodarskega modela zadnjih nekaj desetletij v sodobnem svetu, razloge za nastanek krize ter ali je na pogorišču minulega ekonomskega modela mogoče izvesti etično prenovo.
Tisti, ki spremljate moj blog, veste, da glede teh vprašanj nimam ozkih in ortodoksnih stališč, da nisem apologet teorij in modelov, ki so se izkazali več kot napačni. In da nimam nobenih težav teh stvari jasno in javno povedati. Tudi za ceno tega, da smo s kolegi zaradi nasprotujočih se stališč prišli precej “navštric”. Ker ne pripadam nobeni ekonomski šoli, nobenemu političnemu taboru in nobenemu klanu, sem lahko povsem neobremenjen v svojem razmišljanju. Na tem blogu poskušam dati prostor tudi neortodoksnim pogledom in razmišljanjem, tudi če se z njimi ne strinjam. Predvsem pa iščem ideje, koncepte in predloge, ki bi vodili k bolj vzdržnemu (socialno in ekološko) in dolgoročno stabilnemu gospodarskemu modelu. To pa pomeni najprej drugačne ekonomske politike za izhod iz krize in nato preoblikovanje gospodarskega modela, ki bo v razvitih državah z najbolj skrajnim ekonomskim modelom (predvsem ZDA) spremenil razmerja v distribuciji med kapitalom in delom.
Pri nas je zadeva precej bolj hecna. Pri nas o kakšnem neoliberalizmu, v smislu ameriškega ali britanskega, v zadnjem desetletju dejansko ne moremo govoriti. Pri nas je na eni strani prevladovala socialna država in skorajda popolna uravnilovka (najnižji koeficient neenakosti med razvitimi državami), na drugi pa je prišlo do erupcije čisto navadnega človeškega pohlepa v vrstah nekdanjih socialističnih direktorjev na eni in katoliške cerkve na drugi strani. Ni šlo za model neoliberalnega izkoriščanja spodnjih 99% s strani kapitalskega razreda (zgornjega 1%), pač pa za zapoznelo posledico nedokončane privatizacije in latentnega motiva po prevzemu kapitalske trdnjave. S strani menedžerjev na eni, ki so hoteli postati tudi lastniki, in s strani cerkve, ki je spet hotela postati premožna. Oba na nemeritorni način, zgolj s pomočjo finančne magije.
Več lahko preberete na blogu Damijan.
