J. Nachtwey za Sobotno prilogo: ‘Moj jezik so oblike, barve, svetloba in senca’

0

James Nachtwey je fotografska priča, ki je spremljala vse najhujše izbruhe podivjane človeške narave v zadnjih tridesetih letih.

Pred nobenim pogovorom še nisem slišal toliko dobronamernih opozoril. »Če ga boste spraševali osebne reči – zakaj ni poročen in nima otrok – se bo takoj nehal pogovarjati,« je povedal francoski fotograf in kustos Alain Mingam, ki je skrbel za postavitev razstave Priča (The Witness) v Cankarjevem domu. »Pazita, da ga ne bosta postavila pred napačno fotografijo. Ko smo hoteli posneti njegovo izjavo, smo morali prestaviti kamero, ker se ni strinjal z ozadjem,« naju je s fotografom posvaril televizijski snemalec.

Od drugih sogovornikov sem izvedel, da se vojni fotograf James Nachtwey ne mara pogovarjati z novinarji in ga je moral režiser njegovega biografskega dokumentarnega filma The War Photographer (2001) Christian Frei več let prepričevati, preden mu je dovolil posneti prve kadre. Iz pogovora dveh vzdrževalcev sem razbral, da so morali več ur popravljati projekcijo fotografij pred njegovim ljubljanskim nastopom, ker postavitev ni bila dovolj natančna. Vendar v njihovem glasu ni bilo običajnega negodovanja.

Nachtwey ima med novinarskimi fotografi poseben status. Tudi kritiki priznavajo, da se v zadnjih tridesetih letih ni držal varnih novinarskih konvojev, ampak je vojne spopade, politične nemire in humanitarne katastrofe spremljal od blizu – takrat, ko je bilo najhuje. Njegova fotografska tehnika je izjemna, ampak je ne uporablja za ustvarjanje spektakla ali upodabljanje »razglednic iz pekla«, kar včasih očitajo njegovemu fotografskemu sodobniku in dobremu znancu Sebastiau Salgadu. Ko je bil lani ranjen med fotografiranjem politične drame na Tajskem in je krogla prebila mišico na nogi, je že po nekaj minutah vstal in fotografiral naprej.

»Tako fanatično je predan svojemu delu, da mu muhavosti in težavnosti sploh ne morem zameriti, čeprav bom po njegovem obisku rabil kak teden počitka,« je priznal eden izmed organizatorjev, ki ga je Nactwey ravno oštel zaradi preveč kontrastno natisnjenih plakatov (fotografa je v Slovenijo povabil festival Slovenia Press Photo). Ena njegovih zadnjih nalog pa je bila gledanje na uro, da ne bom med pogovorom prekoračil skopo odmerjenega časa: deset minut za televizijo, dvajset minut za časopis.

Nachtwey je prisedel in nas nekaj trenutkov opazoval. »Ste bili na mojem včerajšnjem predavanju? V članku lahko uporabite vse, kar sem povedal, saj se danes raje ne bi ponavljal,« je dejal tiho in počasi. V mislih sem izločil polovico pripravljenih vprašanj in sklenil, da ga bom spraševal samo stvari, ki jih še ni povedal na predavanjih, zapisal v fotografskih monografijah ali pojasnil v biografskem filmu. »Kaj se vam je zgodilo v Ruandi, kjer je novinarsko kariero končal Sebastiao Salgado?« sem končno vprašal.

Vojni fotograf

Genocid v Ruandi, kjer je Hutujska etnična večina pomladi 1994 pobila več kot milijon pripadnikov manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujev, je močno vplival na karieri dveh velikih fotografskih novinarjev dvajsetega stoletja.

Uradna biografija Jamesa Nachtweya – tista, o kateri je pripravljen javno govoriti – se je začela med vojno v Vietnamu. Podobe in zgodbe, ki so jih objavljali tedanji vojni novinarji, so kazale popolnoma drugačno sliko spopada, kot so ga slikali politiki. Uradne propagandne novice o velikih vojaških uspehih in priljubljenosti ameriške vojske so se razblinile ob fotografskih reportažah Horsta Faasa in Eddieja Adamsa ter literarnih zapisih Michaela Herra. Njihovo delo je imelo velik vpliv na mladega politologa, saj je videl, kako so brutalne prizore oddaljene vojne spreminjale javno mnenje in prisilile ameriško vlado, da je umaknila vojaške enote. V vojnih fotografih je prepoznal edine priče, ki so lahko prikazale resnične posledice vojne in opozorile na njene nesmisle. Sklenil je, da bo tudi sam postal takšna priča, zato se je v začetku osemdesetih let odpravil na svoje prvo bojišče: na ulice Severne Irske.

V naslednjih tridesetih letih je Nachtwey objavljal reportaže iz vseh največjih vojnih prizorišč, beležil humanitarne katastrofe in od blizu opazoval najhujše plati človeške narave: v Afriki, Čečeniji, Bosni, na Kosovu, v Iraku, Južni Ameriki, po Aziji in v Združenih državah. Njegove fotografije so postajale vse bolj prepoznavne in so večkrat prepričale žirante vseh največjih fotografskih natečajev za novinarsko fotografijo. Večkrat je zmagal na natečaju World Press Photo, sodeloval s fotografsko agencijo Magnum, soustanovil agencijo VII Photo in posnel verjetno najbolj preroško fotografijo enajstega septembra, kjer se pred podirajočo se stavbo zlato sveti simbol zahodne civilizacije: krščansko razpelo.

Kljub veliki prepoznavnosti fotografij je ostajal avtor teh fotografij enako skrivnosten. Njegovo delo ne kaže skoraj nikakršne opredelitve do vpletenih strani. Edino znano intimno razmerje je trajalo nekaj mesecev, njegova edina sprostitev med fotografskimi nalogami je muharjenje v ameriški divjini. Nikoli ni govoril o sebi ali opisoval občutkov med fotografiranjem človeških tragedij. Ni se zapil ali psihično zlomil kot številni fotografski sodobniki, njegovih redkih javnih nastopov nista skalila zagrenjenost ali cinizem, ki je zelo značilen za vojne fotografske veterane. Vendar sem v filmu The War Photographer opazil prizor, v katerem so se na obvladanem obrazu prvič pokazala čustva. Trenutek, ko je začel opisovati genocid v Ruandi.

Zakaj je bila Ruanda tako drugačna od vseh drugih grozot, ki jih je zabeležil na prejšnjih fotografskih nalogah? Kaj so videli fotografi, da je Sebastiao Salgado izgubil vero v človeštvo in začel s projektom Genesis iskati smisel v ohranjanju narave, ki je naša vrsta še ni dokončno pokvarila?

Poslanstvo: priča

»V samo stotih dneh so Hutuji pobili med pol milijona in milijonom ljudi. Pobijali niso samo vojaki, policisti in pripadniki paravojaških enot, ampak čisto običajni civilisti. Hutujski vaščani so se oborožili z mačetami, palicami in drugimi primitivnimi orodji, do smrti potolkli vse tutsijevske sosede, posilili ženske, se kruto znesli nad otroki in pobrali njihovo imetje. To niso bili neosebni poboji, kakršne omogočata sodobna vojaška tehnologija in vročica uličnega boja med nasprotnimi skupinami. To je bilo mesarjenje, kakršnega dotlej še nisem videl,« se je spominjal sogovornik. »Krvniki so vedno poskušali skriti svoja dejanja. Tu pa se je moški z mačeto nastavil fotoaparatu, ko mu je pred nogami klečala ženska z dojenčkom. In dvakrat zamahnil, ne da bi odmaknil pogled. Takšnega dejanja … Ne morem razumeti.«

»Vendar se državljanska vojna v Ruandi ni končala z genocidom. Ko je tutsijevska uporniška vojska strmoglavila vlado, so se Hutuji zaradi strahu pred maščevanjem umaknili v sosednje države. Ob meji so zrasla begunska taborišča, v katera se je zateklo več sto tisoč ljudi, med katerimi so bili tudi tisti, ki so pobijali Tutsije. Razmere v taboriščih so bile obupne in že v nekaj tednih so izbruhnile bolezni. Ko sem se sprehajal med shiranimi, izstradanimi in bolnimi telesi Hutujev, sem se moral ves čas opominjati, da verjetno gledam nekdanje krvnike. A nisem mogel občutiti nikakršnega zadoščenja, da jih je doletela pravična kazen. Videl sem samo nadaljevanje človeške tragedije, ki jo je ves čas od strani opazovala mednarodna skupnost. In posledice najstarejšega orožja za množično uničevanje, ki ga pozna človeštvo: lakote.«

Ste po Ruandi zato nekaj mesecev fotografirali ameriški nogomet, sem vprašal in pogledal na podčrtane zapiske? Da bi si – podobno kot Salgado – opomogli po travmatičnem doživetju?

Nachtwey je odločno odkimal. Povedal je, da globoko razume Salgada in spoštuje njegovo odločitev, da ne bo več fotografiral človeških zgodb, ampak je bil zanj ameriški nogomet samo zanimiv poklicni izziv. »Ne potrebujem takšnega umika. Svojim čustvom nikoli ne dovolim, da bi me odvrnila od fotografiranja. Tam nisem zato, da bi se obrnil stran ali razmišljal o svojih občutkih. Vso jezo, žalost in frustracijo moram usmeriti v fotografije, če hočem opraviti dolžnost novinarske priče, ki vojne ne potlači v podzavest, ampak poskrbi, da so ljudje seznanjeni s posledicami vojne in humanitarnih katastrof. Le obveščena javnost lahko pritisnejo na odločevalce, naj ukrepajo, pomagajo in končajo trpljenje,« je poudaril.

Pogovarjal se je Lenart Kučić. Več lahko preberete na strani priloge časnika Delo Sobotna priloga.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.