Ameriški veleposlanik v Sloveniji je v pogovoru za Planet Siol.net spregovoril o slovenski politiki, demokraciji, pravosodnem sistemu, korupciji in obtožbah, da se je vmešaval v slovenske notranje zadeve.
V slabih treh letih, ki ste jih preživeli tukaj, se je Slovenija spremenila.
Zdi se tako. Tri leta ni veliko časa v življenju države, zato je predrzno predvidevati, da se je veliko spremenilo. Vendar se mi zdi, da so se začele nekatere spremembe.
Kakšne?
Nekatere dobre, nekatere slabe. Tradicionalni pesimizem, ki je v vašem genetskem zapisu, se je v zadnjih dveh letih in pol še povečal. Na drugi strani se zdi, da je še predvsem mlajša generacija bolj odprta, bolj osredotočena na prihodnost. Šok gospodarske krize in političnih težav sili ljudi, da razmišljajo bolj odprto in fleksibilno. Vedno se najde nekaj dobrega.
Poznate slovensko politično sceno. Kateri politik je na vas naredil največji vtis – v pozitivnem in negativnem smislu?
Kot dober diplomat, pa ne da sem dober diplomat, ne smem povedati, kdo je naredil največji negativni vtis. Na splošno je name naredilo vtis to, kako pametni so slovenski politiki. Kar pa sem se (spet) naučil v zadnjih treh letih, je, da pamet ni dovolj, da je nekdo dober voditelj. Odkrito povedano, nisem še srečal slovenskega politika, za katerega bi rekel, da je neumen. Je pa malo politikov na svetu, ki so resnično modri. Modrost je veliko bolj redko blago. Od teh, ki sem jih srečal, in upam, da ga zato ne bom spravil v zadrego, je eden najboljših vaš trenutni predsednik Pahor. Morda ni najpametnejši ali najbolj izobražen, vendar ima dober občutek za ljudi. Razume in združuje ljudi, in to Slovenija potrebuje. Potrebuje več politikov, ki lahko združijo levico in desnico, politikov, ki se ne držijo zamer, politikov, ki so pripravljeni sodelovati z vsemi, da bi bila Slovenija boljša. Vem, da Slovenci za Pahorja govorijo, da je samovšečen, vendar pa je hkrati zelo ponižen človek. Ne poznam nobenega drugega politika, ki ga sam ne mara, zato mu ljudje zaupajo, kar je dobro.
Menite, da politiki v Sloveniji primarno delujejo v svojo korist, ne v korist vsega naroda?
Ne zavestno. Politiki povsod mislijo, da delajo v dobro svoje države. Če bi vprašali Adolfa Hitlerja, bi mislil, da dela, kar je najbolje za Nemčijo. Politiki, tako kot večina ljudi, se slepijo, da je tisto, kar je njihov največji interes, tudi največji interes njihove države. To je tisto, kar mislim z modrostjo. Obstaja potreba po globlji retrospektivi in razmisleku, ali je to, kar počneš, res v dobro države ali le skušaš povečati svojo moč oziroma nekako dokazati, da imaš prav. To je moj neuspeh v vlogi ambasadorja, ker nisem vedno prepričan, ali je to, kar govorim, v dobro ZDA ali Slovenije ali le skušam dokazati, da imam prav.
Kako bi po treh letih opisali politično sceno v Sloveniji? V zadnjih letih se pogosto govori o stricih iz ozadja. So res prisotni?
Da in ne. Zagotovo obstajajo taki, ki niso več v politiki, v javnem življenju, a so vplivni. To je lahko tako dobro kot slabo. Dobro je, da tisti z izkušnjami delijo svoje izkušnje in znanje z mlajšimi generacijami. Po drugi strani pa je sramotno in dušeče. Včasih morajo mlajše generacije narediti svoje napake ter spremeniti in razvijati družbo, kot hočejo. Na splošno imate predane in pametne politike, ki skušajo narediti pravo stvar, a se nikakor ne razumejo, morda zaradi velikosti države. Ni dovolj sprememb med politiki. Morda je tudi to zaradi velikosti države. V Ameriki te, ko enkrat nisi več predsednik, ni več, nihče ne posluša tvojih nasvetov. Predsednik – politične stranke ali države – nisi 10, 20, 30 let. Več je mešanja politik in idej, v Sloveniji je v tem pogledu vse preveč statično. Na levici in desnici ni dovolj generacijskih sprememb, sprememb v odnosu.
Thomas Jefferson je ob pisanju deklaracije o neodvisnosti za osnovo vzel listine koroških knezov. Je naša demokracija danes na isti stopnji kot ameriška?
Dal sem primer: politiki ne ostanejo dolgo. Ameriška politika je bolj populistična, kar je dobro in slabo. Med vašimi politiki so Pahor in Janković ter še nekaj drugih resnični populisti, ker se znajo povezati z ljudmi, kar je dobro. To je še bolj izrazito v Ameriki. V ameriški kulturi v nasprotju s slovensko in na splošno evropsko velja za dobro, če se politiki družijo z navadnimi ljudmi. Kot Američan sem nagnjen k temu pogledu. Vem pa, da je populizem v napačnih rokah lahko nekaj zelo zlega. Lahko se uporabi za manipuliranje z ljudmi. Lahko misliš, da je nekdo povprečna oseba, v resnici pa pridobiva vedno več moči. Ameriški populizem je sicer precej drugačen od večine slovenskih politikov.
Zdi se, da zaradi kratenja svobode govora, težav s pravosodnim sistemom itd. Slovenija včasih ni demokratična država. Smo demokratična družba, kaj bi morali storiti, da bi bili boljši?
O demokraciji sem vedno razmišljal kot o poti, na kateri smo vsi. Nikoli ne dosežemo končnega cilja. Končni cilj demokracije je verjetno anarhičen red, kjer vsakega pustijo pri miru in te nobena vlada na svetu ne nadleguje, dokler ti pustiš vse druge pri miru. Tega ideala ni dosegel nihče.
V Sloveniji so, z ameriškega stališča, zakoni o obrekovanju in sovražnem govoru definirani zelo protislovno. Ameriška predstava svobode govora je veliko širša od evropske. Ste zelo močna demokracija, imate vse sestavine. Še vedno imate srednji razred, kljub gospodarski krizi imate visoko izobraženo volilno telo, imate obveščeno volilno telo, ki želi vedeti, kaj se dogaja. Imate sestavine za še boljšo demokracijo v prihodnje. Težava je, da imate elito, v kateri se med seboj vsi poznajo in včasih poskrbijo drug za drugega. Včasih ni dovolj prostora za mlajšo generacijo, da bi postala del demokratičnega procesa na višji ali srednji ravni. Na splošno bi rekel, da je ta demokracija na številne načine prav tako dobra kot ameriška.
Omenili ste elite. Ena od težav elit je tudi korupcija. To je velika težava v Sloveniji.
Mislim, da gre za dvojno težavo. Ironija ali paradoks Slovenije je, da so ljudje tako iskreni. Na nižjih ravneh skoraj ni korupcije, to ločuje Slovenijo od večine držav, v katerih sem živel. Policista ne moreš podkupiti, da ti ne bi napisal prekrška zaradi prehitre vožnje. Vozniku reševalnega vozila ni treba plačati, da te odpelje v bolnišnico, če umiraš zaradi srčnega napada. Takšne korupcije na nižji ravni ni. Če kot tujec prideš sem za teden, mesec ali celo eno leto, si misliš: “Vau, to je Disneyland, to je popolna družba.” Če pustim svojo denarnico na mizi v restavraciji, jo bom v 99 od 100 primerov dobil nazaj. To se v Ameriki ne zgodi. V tem smislu je družba manj skorumpirana.
Več: Planet Siol
— Central Iprom oglasi – www.centraliprom.com –>
