Slovenija naj bi v diplomatskih krogih veljala za nekakšno nagradno destinacijo veleposlanikov. Zakaj se je torej Joseph Adamo Mussomeli v teh treh letih zdel kot najdelavnejši veleposlanik pri nas? 61-letni Newyorčan, po izobrazbi pravnik, po poklicu veteranski diplomat, bi moral po prvotnih načrtih v teh dneh, ko je za MMC dal še svoj zadnji napovedani intervju, že pripravljati kovčke.
A zaradi zapleta pri imenovanju njegovega naslednika ostaja v Sloveniji vsaj še do jeseni. Razen tega, da je imel že kupljeno letalsko vozovnico, v Washingtonu pa ga je čakala nova služba, ga kaj dosti to ne moti, se zdi.
Slovenijo je v tem času vzljubil – čeprav je morda še vedno ne zna povsem dobro prebrati, kot sam priznava. Občutek je verjetno obojestranski – Slovencev še noben tuji diplomat pri nas ni tako polariziral kot prav, kakor pravi zase, “odkritosrčni”, za druge pa morda nediplomatski Mussomeli.
Torej, gospod veleposlanik, kar nekaj razburjenja ste povzročili tu v Sloveniji …
Res? (smeh) Nisem prepričan o tej oznaki. Vem, da je bilo nekaj ljudi sem in tja razburjenih, ampak mislim, da so se me sčasoma navadili, jaz pa sem se navadil njih. Sem pa malce presenečen, da lahko zgolj iskrenost že povzroči razburjenje. Vedno sem skušal biti vljuden in spoštljiv, morda se malce preveč šalim, ampak res sem presenečen. Ker tak sem, kjer koli na svetu sem.
Ko ste prišli v Slovenijo novembra 2010, ste rekli, da ne veste veliko o Sloveniji …
To je verjetno še vedno res!
… ampak da se boste naučili. Torej, po skoraj treh letih, kaj ste se naučili in kaj ostaja nerešena skrivnost, če se tako izrazim?
Mislim, da je bilo moje pomanjkanje znanja resnično strah vzbujajoče. Glede na to, da sem imel v Washingtonu več mesecev časa za poučevanje o Sloveniji, sem bil šokiran, kako malo so mi povedali. Še celo ko sem prišel na svoje lastno veleposlaništvo, kjer ti dajo poročila o gospodarskem stanju v državi, o političnih strankah itd., mi niso hoteli dati poročila o spravi in o celotni situaciji glede druge svetovne vojne. Šlo je za podobno stvar, glede katere se pritožujem nad mediji – samocenzuro. Moje lastno veleposlaništvo je storilo isto – nihče se ni hotel dotakniti zadeve, preveč občutljiva je bila. To je ena izmed stvari, ki sem se jo naučil – vso tragično zgodovino, ki sega v 40. leta. O tem ob prihodu in še kar nekaj mesecev po njem nisem vedel popolnoma ničesar. Nepoučen pa sem bil tudi o dobrih stvareh – pogosto povem, da sem bil zelo zaskrbljen pred prihodom v Slovenijo, ker ste del osrednje Evrope, prebivalci osrednje Evrope pa imajo slab sloves, da ne marajo otrok. In ker imam posvojenega otroka, me je skrbelo denimo, da bodo psa spustili v restavracijo, za otroka pa mi bodo rekli, da ga moram pustiti zunaj na vrvici. (Smeh) Ampak v Sloveniji ni tako – otroke imajo tu zelo radi in jih cenijo. Nisem se tudi zavedal, kako zelo socialistično je še gospodarstvo. Tako dobro ste izobraženi, tako dobro govorite angleško, tako moderni ste v toliko pogledih, da je za tujce, ki pridejo v državo, pravi šok, ko vidijo, da je država še vedno največji delodajalec in da je država vpletena v 30-40 odstotkov gospodarstva.
Da, velikokrat ste kritizirali Slovenijo, češ da je preveč nezaupljiva do tujih vlagateljev. Tujih vlagateljev na splošno ali ameriških?
Na splošno. Menim, da je zaskrbljenost, da bi bili preplavljeni in bi izgubili svojo identiteto, upravičena, bi si pa upal trditi, da je to (zavračanje tujih vlagateljev, op. a.) napačna strategija. Edini način, da res ohranite svojo identiteto, je, da se odprete svetu. Bolj ko se zapirate in se pogrezate vase, bolj nepomembni postajate. Odprtje svetu pa vas bo dejansko naredilo močnejše.
Mislite, da nas je aktualna kriza prisilila, da se odpremo svetu?
Da. To je resnična sreča v nesreči te krize. Da imate to trenutno krizo, je tragično in vem, da veliko ljudi trpi, ampak prav tako kot za Američane se tudi za Slovence zdi, da se ne spreminjajo radi, razen če so v to prisiljeni.
Kako pa vi gledate na aktualno gospodarsko krizo v Sloveniji? Nekateri namreč menijo, da Slovenija pravzaprav nima realno tako velikih težav in da so jo veliki akterji izbrali za naslednjo domino …
Mislim, da je res nesrečno, da skušajo nekateri izmed vaših političnih voditeljev iskati grešne kozle zunaj Slovenije. Slišal sem nekatere govoriti, kako so krivi EU, pa IMF in veliki mednarodni finančniki, to pa je skoraj otročje. Težava leži tu in težava bi bila lahko zlahka odpravljena že pred leti, če bi se odprli in privatizirali vaša podjetja. In da se zdaj krivda prelaga na druge, preprosto nima nobene osnove.
V nedavnem intervjuju ste se izrazili, da je kriza v Sloveniji bolj politične in psihološke narave kot pa gospodarske. Ste sporočili tudi ta opažanja v Washington?
Da, kar sporočam Washingtonu, je, da so Slovenci zelo podobni nam – v tistem slabem pomenu, da imamo tako v ZDA kot v Sloveniji resne gospodarske težave, ampak da je vse, kar bi potrebovali, da bi jih odpravili, dobro politično vodstvo. Ni tako kot v drugih težavah z gospodarsko krizo, kjer bi bilo tudi z odličnimi voditelji težko. V Sloveniji in ZDA gre le za pomanjkanje politične volje.
Glede na to, kolikokrat ste morali izraziti svoje mnenje …
Tako je, moral sem! (smeh)
… smo Slovenci precej problematičen narod …
Ne, mislim, da to ni povsem res. Kjer koli sem bil, sem vedno skušal biti zelo odkritosrčen z ljudmi. In včasih je odkritosrčnost interpretirana kot aroganca ali vmešavanje, kar je škoda. Skušal sem biti previden – čeprav se ne zdi (smeh) –, kako stvari ubesedim. Ne menim, da je Slovenija problematična država, mislim pa, da obstajajo določene težave, ki se jih dolgo niste skušali lotiti.
Pred službovanjem v Sloveniji ste delali v Afganistanu, Kambodži, Egiptu, Maroku, na Filipinih … večinoma vse precej težavne ali pa vsaj kompleksne države. Se je Slovenija po vsem tem zdela kot dopust ali še več trdega dela v še eni težavni državi?
Pravzaprav oboje. Nekdanji veleposlaniki, ki so bili moji dobri prijatelji, so mi vedno govorili, da bo to triletni dopust. Da je to preprosto tako lepa dežela s tako čudovitimi ljudmi – kar je vse res – da naj se samo sprostim, uživam, pijem vino, se poredim – temu njihovemu napotku sem sledil – in naj me ne skrbi, ker tu ni nič za početi razen skušati pridobiti nekaj poslov za ameriška podjetja. To resnično ni bilo res ali povsem točno. Tako da je po eni strani Slovenija podobna drugim državam, po drugi strani pa je tako zelo nad temi državami – ne samo po gospodarskem razvoju, ampak predvsem po tem, da Slovenci zelo spoštujete zakon. Da, v državi je korupcija, a večina te korupcije je na višji ravni, medtem ko povprečen Slovenec zakon zelo spoštuje in ima močan občutek državljanske odgovornosti. V drugih državah preprosto ni tako. Njihove družbe so precej bolj zlomljene – še posebej v Kambodži, kjer so utrpeli hud genocid, ljudje pa se ne zanašajo na policijo, še celo na gasilce ne. Ko sem bil na Filipinih – pa imam rad Filipince -, je bil nekoč v hotelu požar, gasilci pa so bili namesto z gašenjem bolj zaposleni s krajo denarnic. To se v Sloveniji ne bi nikdar zgodilo. Kakršne koli težave že imate v Sloveniji, imate vsaj družbo, v kateri vlada spoštovanje do črke zakona. In to zelo pomaga.
Na Filipinih ste službovali kar dvakrat. Filipinci se danes zelo zgledujejo po Ameriki, po ameriški kulturi. Vpliv ZDA lahko tam opazite skoraj na vsakem koraku. Je lažje opravljati vaše delo v taki državi kot pa recimo v Afganistanu ali morda celo Sloveniji?
V nekaterih pogledih je bilo na Filipinih res lažje, ker precej ljudi občuduje Ameriko, a tudi na Filipinih je nekaj takih, ki zamerijo vplivu Amerike in zamerijo, da so bili njena kolonija in da smo jih skušali nadzirati. Na neki način se Filipinci zaradi naše zgodovine tam bolj upravičeno pritožujejo nad Ameriko. Medtem ko smo bili vedno slovenski zaveznik in je zato zaničevanje Amerike precej bolj begajoče.
Ste našli kakšno razlago za to?
Mislim, da jih je več in da gre za mešanico stvari. Ena je, da se Sloveniji kot delu Jugoslavije ni bilo nikdar treba bati Sovjetske zveze in da ste bili tudi kot del Jugoslavije tako daleč proti zahodu, da celotne hladne vojne niste nikdar občutili, zato tudi ni bilo nekega občutka hvaležnosti, kot ga zasledite v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah, ki so pod sovjetskim blokom trpele bolj. Mislim tudi, da vam je kot premožnejši državi cinizem dan že skoraj avtomatično. Čim bolj so ljudje v bogatejših državah izobraženi, tem bolj trapasto verjamejo, da je cinizem sinonim za intelekt. Da morajo biti cinični, da bi izpadli inteligentni. In potem so bili tu še določeni šoki, kot je bil napad na Irak. In to je po mojem mnenju zagrenilo veliko ljudi v Evropi, še posebej Slovence. Američani so izpadli kot nasilni in skoraj nad zakonom.
Sami ste se v mladih letih udeležili protivojnih protestov. Kako potem gledate na ameriško zunanjo politiko na splošno, ki jo večina Slovencev vseeno vidi kot militantno, Ameriko pa kot veliko agresorko, ki se rada podaja v vojne?
Načelno je moje stališče, da bi moral biti način delovanja naše zunanje politike precej bolj omejeno se zatekati k nasilju. Ko se podaš v vojno, pravzaprav rečeš, da diplomacija ni delovala, in kot diplomat sovražim priznati neuspeh. V nekaterih primerih mislim, da slovenskim medijem nič ni všeč – ko posredujemo, se pritožujejo, ko pa ne posredujemo, je to zato, ker smo trdosrčni in brezbrižni. Tako da nikdar ne moremo zmagati. V Afganistanu sem služil, sam sem se javil, ker mislim, da je bila vojna tam moralno in pravno upravičena, ker so nas napadli. Irak je druga zgodba. Nikdar nisem podpiral vojne v Iraku in takrat sem verjetno bil najbližje temu, da dam odpoved. Ni se mi zdelo, da izpolnjuje pogoje zdrave pameti ali moralnosti. Ni sovpadlo z mojim pojmovanjem upravičene vojne.
Nekako se zdi, da Amerika bije vojno z islamisti, s skrajnimi islamisti. Ampak ob tem se vztrajno izogiba sržu problema skrajnega islamizma – ta izvira iz Savdske Arabije, večina teroristov, tudi tistih iz 11. septembra, pa prihaja prav iz te države. A Savdska Arabija ostaja velika ameriška zaveznica …
To je res velika ironija (smeh). Res, mislim, da so bili vsi razen enega ugrabitelja letal 11. septembra Savdijci. Lahko rečemo tudi, da predstavlja fundamentalizem, ki ga širi Savdska Arabija, veliko nevarnost za zahodno etiko, naše pojmovanje demokracije, človekove pravice in žensko enakopravnost. Temu ne morem oporekati.
Kaj v Sloveniji vam je bilo najbolj všeč?
Razen vina?
Razen vina.
Novinarji, seveda! Bili ste res čudoviti. (Smeh) Celo jaz, ki tako zelo nisem človek narave, moram reči, da je to neverjetno lepa država. Že pogled na gore in drevesa vsak dan skozi moje okno je dih jemajoč. V teh treh letih v Sloveniji sem hodil več kot prej v 20 letih skupaj.
Kaj pa hrana?
Ne, to pa ne. (smeh) Če sem povsem iskren in ne najbolj diplomatski … težka hrana … jem jo, ker je pred mano. Moram reči, da mi bolj ugajajo italijanska, kitajska in japonska hrana kot pa srednjeevropska. Z ženo imava vsak večer že 30 let isti prepir – jaz vztrajam pri testeninah, ona pri krompirju. Krompir ni hrana, no! Od slovenske hrane imam sicer rad pršut in klobase, ampak najraje imam pa vino. Teran.
Si boste svoj mandat tu zapomnili po tem ali morda po čem manj prijetnem?
Ne, iskreno, najbolj si bom zapomnil ljudi. Od vseh držav, v katerih sem bil, je Slovence najtežje prebrati. Ampak v mnogo pogledih so najbolj prikupni. Mislim, da prav zato, ker vas je tako težko prebrati, vas zares spoznati ter ker ste tako sramežljivi in introvertirani. To vas pravzaprav na neki način dela bolj privlačne in všečne.
Več: rtvslo.si
