Ko te dni vstopim v spalnico, se, če ima moja žena prižgane novice na televiziji, nemudoma obrnem in odidem. Novice so preprosto preveč depresivne. Pri zajtrku, če začne govoriti, kako grozen je Trump ali kako nesmiselne so te volitve, samo še naprej tiho srkam svojo kavo. Njene skrbi me preprosto preveč vržejo iz tira. Če bežno pogledam na facebook in preberem preveč s čustvi nabitih komentarjev o bližajočih se volitvah, hitro zaprem svoj prenosni računalnik. Komentarji so preprosto preveč dolgovezni in absurdni. In nisem edini, ki tako čuti. Sumim, da mnogi – premnogi – moji somišljeniki Američani čutijo enako.
Shakespeare začne Richarda III. z morda najbolj slavnimi uvodnimi vrsticami: “Zdaj je zima našega nezadovoljstva.” Za mnoge Američane – morda celo za večino – je zdaj jesen našega nezadovoljstva. Kot prikaz Richarda III. sta za ameriške volivce oba glavna kandidata “deformirana” moralno, če ne fizično. Morda nista grbava, kot ubogi Richard III., vendar na svojih ramenih nosita težka bremena sovraštva in podkupljivosti. Zato ju mnogi vidijo kot zlobni bitji, koristoljubni in silno častihlepni – znova enako kot pri Richardu III.
Nekateri bi rekli, da to ni nič novega. In do neke mere bi imeli prav. To niso prve volitve, na katerih se Američani pritožujejo nad dvema kandidatoma. Ali prve volitve, na katerih se večina volivcev počuti odvrnjena in razočarana ter se jim zdi, da so obtičali v odločitvi za manjše zlo od dveh. Toda tokrat je razlika globlja. Čeravno drži, da se je velikemu delu ameriških volivcev desetletja zdelo, da morajo izbirati med dvema nepopolnima kandidatoma, so običajno imeli občutek, da izbirajo med dvema povprečnežema, ne pa med dvema pošastnežema. To je bistvena razlika od prejšnjih volitev in morda najbolje pojasni, zakaj toliko Američanov ni samo nenavdušenih nad bližajočimi se volitvami, ampak jih je prava groza.
Zanimivo je, da čeprav je toliko razlik med Clintonovo in Trumpom, sta si skoraj identična v dveh pogledih. Prvič, v pretirani ambiciji in želji po dokazovanju, da sta naslednji ameriški mesiji. In drugič, oba sta dosegla zgodovinsko visoke stopnje nenaklonjenosti sonarodnjakov Američanov. Priznati je treba, da je Trumpova stopnja nenaklonjenosti še celo višja (hujše!) od Clintonove, vendar oba presegata prezir in nezaupanje, ki so ju volivci izkazali kateremukoli drugemu predsedniškemu kandidatu.
Več lahko preberete na vecer.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
