J. Mussomeli, Delo: Slovenska vojna za osamosvojitev in boj za enotnost

Za trenutek so bili Slovenci enotni, usmerjeni v prihodnost ter željni in odločeni, da zgradijo novo državo zase in svoje otroke. Žal so se prekmalu vrnile razpoke v slovenski družbi in stare zamere so ponovno začele greniti življenja Slovencev. Podobno je bilo v Ameriki po dogodkih 11. septembra 2001. Pisal sem že, da smo po dogodkih tega dne mislili, da bo naša država ostala enotna, vendar enotnost ni trajala dolgo. Dogodek je bil prekratek, odziv preveč kontroverzen in politiki precinični. Stara nesoglasja (sicer ne tako globoka, kot so v Sloveniji) so se kmalu vrnila med Američane. Na osnovi teh izkušenj sem na novinarsko vprašanje, zakaj menim, da so Slovenci še vedno neenotni navedel tri razloge: 1) zgodovinska nesoglasja, ki izvirajo iz 2. svetovne vojne in čas po njej; 2) nezmožnost v času komunizma, da bi odprto spregovorili in objektivno razpravljali o teh zgodovinskih nesoglasjih in 3) nezmožnost, da bi boj za neodvisnost trajno povezal ljudi in jih popeljal v novo, enotno družbo. Zadnji razlog je močno razburil določen del Slovencev, ki upravičeno stojijo za vrednotami in pogumom, ki so podprli slovenski boj za neodvisnost. Žalostno je, da so nekateri politiki moje besede cinično označili kot zaničljive do osamosvojitvenega boja Slovencev. Kajti v treh letih mojega mandata v Sloveniji, sem od tisočih Slovencev, različnih političnih prepričanj, spoznal pogumno pot vaše države do neodvisnosti. Vojaki in slovenski narod so svojo dolžnost opravili, politiki ne.

Nihče izmed Slovencev, ki sem jih srečal, ni nikoli nasprotoval: da je slovenski narod od 2. svetovne vojne neenoten, da je boj za neodvisnost slovenski narod poenotil, in da so Slovenci sedaj ponovno neenotni. Kdo lahko to izpodbija? In kdo lahko izpodbija da včasih – ironično – krize in trpljenje povežejo ljudi in gradijo nova in močnejša zavezništva? Včasih pa vojne in katastrofe uničijo in razdružijo ljudi; Bosna in Hercegovina je tipičen primer. Na drugi strani pa vojne in krizne situacije povežejo ljudi, in včasih ljudje v bitki tako močno trpijo, da stara nesoglasja izginejo. To se je zgodilo v ZDA, ko smo 50 let po naši državljanski vojni vstopili v 1. svetovno vojno in so naši vojaki krvaveli in trpeli skupaj ter tako končno začeli pozabljati na stare zamere in pričeli z gradnjo novega narodnega soglasja. Nihče ne sme dvomiti v upravičen ponos vsakega Slovenca na zmago leta 1991 in nihče ne sme dvomiti, da je imela Slovenija veliko srečo, da vojna ni bila daljša in bolj boleča. Vendar tudi nihče ne sme dvomiti, da četudi je Slovenija postala neodvisna, ni dosegla trajnega soglasja. Bitka za to soglasje bo daljša, zahtevala bo veliko poguma in terjala znatne bolečine, kajti sprejemanje zgodovinskih resnic in gradnja skupne prihodnosti zahtevata pripravljenost na tveganje ter pogum, da priznamo napake iz preteklosti.

Več lahko preberete: Facebook