V tokratni oddaji Naš gost smo gostili novinarja Jožeta Možino. Z avtorjem večkrat nagrajenih dokumentarnih filmov smo se pogovarjali o političnem trenutku pri nas. Ker je Jože Možina zgodovinar, seveda ni šlo brez poseganja v preteklost.
Na vprašanje o dveh zgodovinah v Sloveniji odgovarja takole: ”Za dve zgodovini vem že odkar vem zase, o teh stvareh se je doma odkrito govorilo. Tudi za povojne poboje sem vedel že od mladih let, zato se tudi čudim odraslim na odgovornih mestih, ki pravijo, da niso vedeli. Doma smo imeli in še imamo tudi knjige iz emigracije, kakih deset jih je, ki so omogočile tudi podrobnejši vpogled v medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem. Tako so se sama po sebi odpirala vprašanja in rasla je nejevolja nad zlaganostjo države, v kateri smo živeli. S temi temami sem se pozneje soočil kot novinar in avtor.”
Povojne poboje bi nekateri radi pometli pod preprogo, si zavezali oči in ušesa, da se o tem nikoli več ne bi rekla ena sama beseda. Kako je mogoče, da je ta zločin, ki ne zastara, še vedno tabu? Kako ti, ki si se srečal s svojci žrtev, gledaš na poboje?
”Na to gledam kot na najtemačnejši del narodove zgodovine, na najtemnejšo plat. Fašizem in nacizem sta bila brutalna, zlasti slednji, žrtve teh totalitarizmov imajo obeležja in dostojen spomin. Komunizem, kot dvojček nacizma, pa je za naš prostor še vedno problem. Ne le, da so množično ubijali rojake, desetletja, dokler se je dalo so lagali in prikrivali grobove in skrivali zločince v svojih vrstah. Vse povojno obdobje je partijski režim blatil njihova imena ljudi, ki jih je pobil brez sojenja in so tudi pravno gledano v vsakem primeru nedolžni. Načrtno so se izživljeli nad sorodniki. Vojnim sirotam, ki so bili sinovi in hčere ”izdajalcev” recimo niso dali paketov UNRE, pomoči iz Amerike. In ti otroci prvih razredov niso dobili ničesar. Ta zločin, ki se je zgodil po vojni, ta mentaliteta zla, razdvajanja s katero se je komunistični režim napajal, sega v današnji čas.”
Več: Radio Ognjišče
