Menda nikoli doslej v moderni dobi »mi ostali« nismo bili tako osupli in razočarani nad tem, kar se nam ponuja kot slovenska stvarnost.
Šokirani smo nad padcem kulturne ravni, osnovne politične spodobnosti, nad oportunizmom posameznikov iz naše srede, ki so srečni z drobtinami z bogatinove mize. Osupli nad padanjem medijske pluralnosti in korektnosti, ki gre tako daleč, da na primer v Odmevih, ko se ob holokavstu spomnijo še zločinov nad Indijanci, Buri, Armenci, pa Srebrenice in Guantanama …, mirno izpustijo najmanj to, kar pred nosom vpije v nebo: več kot 600 morišč, Teharje, Ferdreng, Litostroj, Strnišče … Mirno in niti besedice o največjih sovjetskih in kitajskih pogromih, ki gredo v desetine milijonov žrtev. Ne da se razumeti, zakaj se to dogaja in kaj želijo odgovorni s tem doseči. Težko kaj dobrega, saj je jasno, da je le obsodba največjega zla v celoti ključna civilizacijska naložba za to, da se strahote ne bi več ponavljale. Ker žrtvam in svojcem nič ne pomaga, če so jih pokončali »le« komunisti.
Včasih, sploh ko je vreme turobno, se zdi, kot da smo se znašli v epizodi morastih sanj, iz katerih nas bo zdaj zdaj odrešil zvonec prebujenja. Žal je resnica neizprosna – vse je res in še več. Kučanove besede »nocoj so dovoljene sanje« so bile rezervirane le za izbrance, ki so se iz koristolovskih komunistov s pomočjo partijsko-udbovskih omrežij prelevili v gnile kapitaliste in imajo za talca celo državo. In ni ga zvonca ali budilke, ki bi nas, obrnjeno, iz stvarnosti zasanjal v iluzijo lepšega jutri.
V zgodovini so se pogosto pojavljali iluzionisti, ki so si utirali pot najprej s sladkimi besedami in potem z nasiljem. Med njimi so seveda tisti, ki so gradili totalitarizme 20. stoletja. Ljudstvo je hlepelo po preprostih rešitvah iz težav, takih, ki jih nič ne stanejo in pri katerih so za vse krivi drugi. In tako tudi danes množicam s pomočjo medijskih konstruktov molijo v čaščenje zlata teleta novodobnih prerokov in v izvolitev tisto, kar iz telet zraste.
Pred 70 leti je bilo »treba za gradnjo socializma« pri nas justificirati, kot bi rekel major Ribičič, nekaj deset tisoč »neprimernih« državljanov in se polastiti njihovega premoženja ter za povrh umazati njihova imena. Potem pa se s pomočjo represije in medijev obdržati na oblasti, dokler je s pomočjo ropa in kreditov pač šlo. Takšna je bila komunistična Slovenija, dokler ni s svojim samoupravnim socializmom vred bankrotirala ekonomsko, moralno in politično. Krmilo je morala prevzeti tako zanikana in preganjana opozicija, da je državo osvobodila, osamosvojila in dvignila na evropsko raven. Potem so jo spet v svoje sanje vpregle stare, »napredne« sile, kot si pravijo. 70 let po vzpostavitvi prve iluzorne socialistične ideje, ki se je med vojno pojavila kot odrešilna, a se hitro sprevrgla v revolucionarni teror, se ponuja druga s pompom demokratičnega socializma. Želijo si ga predvsem tisti, ki ga niso nikoli okusili.
Recept za iluzijo, in tu govorimo o njeni politični inačici, je v jedru zelo preprost. Bistvena je propaganda, ki se na moč prilega ušesom ponižanega ljudstva.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
