J. Mihovec: Skrivnostna krščanska dežela na etiopski visoki planoti II.

0
Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Nadaljevanje prispevka.

Vendar pa so tudi v raju napake. Portugalskim vojakom so sledili katoliški misijonarji. Med njimi je bil najbolj znan portugalski jezuit Pedro Paez, ki je bil prvi Evropejec, ki je videl izvir Modrega Nila: jezero Tana. Kot orientalske cerkve, ima tudi katoliška cerkev naravno težnjo, da svoje poslanstvo širi po celotnem svetu. Tudi tam, kjer jih niti nočejo. Katoliški jezuiti so v Etiopiji našli svoje sobrate v veri, ki pa so z njihovega stališča imeli ideološko napako. Etipska pravoslavna cerkev je z vidika katolištva heretična. In obratno seveda. Portugalci so svojo vojaško pomoč Etiopcem dostikrat pogojevali s prestopom v katolicizem in priznanjem papeževe vrhovne oblasti. Nelagodno ideološko zavezništvo je trajalo le toliko časa, da je etiopskim kristjanom uspelo pregnati muslimane. Takrat pa Portugalcev in jezuitov, ki so imeli precej grobe načine pri širjenju katolicizma, niso več potrebovali. Prišlo je do splošne vstaje ljudstva, ki jo je vodilo plemstvo in duhovništvo. V uporih so ubili dva cesarja, ki sta bila toliko neprevidna, da sta prestopila v katolištvo in izgnali vse tujce.

Slapovi na Modrem Nilu, foto: Janez Mihovec.
Slapovi na Modrem Nilu, foto: Janez Mihovec.

Etiopija je spet izginila v pozabo za naslednji dve stoletji in pol, ko je sredi 19. stoletja postala zanimiva za evropske kolonialne sile. Tokrat je to bila Italija. Vendar pa brez dvoma drži, da je ena od najtanjših svetovnih knjig, knjiga s spiskom italijanskih herojev. Italijani so bili tepeni s strani cesarja Menelika II leta 1896 v bitki pri Abuji. Veličastna zmaga je dala kristjanom poguma in imperialne miselnosti. V naslednjih desetletjih so etiopski kristjani sprožili vrsto ofenziv na jug in vzhod in prvič v moderno državo združili animistična plemena juga in muslimane z vzhoda. V tem času pa domača pravoslavna cerkev spet sreča konkurenco. Tokrat iz nenavadnega dela sveta. V Etiopijo pridejo protestantske cerkve iz Severne Amerike. Velika odločnost in predvsem praktično neomejena denarna sredstva v tej sicer kronično revni državi, so jim pomagali pokristjaniti novo osvojena področja in danes v Etiopiji 60 odstotkov prebivalstva spada med kristjane, a tretjina teh pripada najrazličnejšim protestantskim cerkvam, nekaj pa tudi katoličanom, a treba je reči, da je Vatikan pri pokristjanevanju te edine podsaharske avtohtone krščanske dežele nekoliko zamudil.

Na romanjih se oblečejo v belo, foto: Janez Mihovec.
Na romanjih se oblečejo v belo, foto: Janez Mihovec.

Dandanes je potovanje po krščanskih svetih mestih prava mešanica avanturizma in potovanja v kulturno in duhovno izredno bogati svet. Starodavna prestolnica Aksum še vedno obstaja in je malo provincialno mestece na severu države. Znano je po svojih več deset metrov visokih obeliskih. Ti izvirajo še iz predkrščanskih časov in so služili kot antene za povezavo z bogovi. Ko je Etiopija krščanska so jih le prekvalificirali za povezavo s krščanskimi nebesi. V mesto pa je še prav posebna znamenitost. To je večja kapela v kateri naj bi bila domnevno spravljena Skrinja zaveze. Prav tista, ki jo je pred tri tisoč leti sin kralja Salomona in prvi cesar Menelik I. domnevno prinesel iz Jeruzalema. Prebivalci Aksuma ob smrti prejšnjega skrbnika izmed svojih prebivalcev izberejo mladega fanta. Ta postane menih in vse svoje življenje preživi v tej kapeli in skrbi za njeno vzdrževanje. Po njegovi smrti se cikel življenja in smrti le ponovi.

Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Prav na eritrejski meji je na vrhu mizaste gore nenavaden samostan Debre Damo, na katerega se da priti le preko navpične kamnite stene po vrvi. Etiopci so strokovnjaki ne za zidavo, ampak za klesanje cerkva v kamniti podlagi. Po celi državi je 400 takšnih cerkva. Posebej veliko jih je na ozemlju severnega ljudstva Tigrejcev, a bistveno bolj znane so tiste cerkve iz Lalibele na ozemlju Amharcev. V treh skupinah ob reki Jordan in gori Tabor tvorijo novi Jeruzalem in so izklesane v skalno podlago 800 let stare cerkve. Daleč najbolj znana je cerkev Svetega Jurija. Cerkev z nepogrešljivim grškim križem na svoji strehi je pravi simbol popolnosti pri gradnji.

Cerkev svetega Jurija, foto: Janez Mihovec.
Cerkev svetega Jurija, foto: Janez Mihovec.

Etiopsko krščanstvo se je od glavnega cerkvenega telesa ločilo v času velike delitve po četrtem koncilu v Kalcedonu. Od takrat je večino svojega časa preživela ločena od preostalih krščanskih cerkva. Tako z njimi deli svetnike in cerkvena dela do 5. stoletja. Po tistem pa je zavila na svojo samosvojo pot. Opazen je predkrščanski vpliv in vpliv Judov, ki so še do velike lakote v 80-tih letih prejšnjega stoletja živeli predvsem v okolici mesta Goreme v osrednji Etiopiji. Tako poznajo spoštovanje Sabata in tudi obredno čistost pri uživanju hrane: spoštovanje košerja. Tudi nekateri verski obredi in cerkvena oblačila so presenetljivo podobno oblačilom rabinov. Konec koncev prav nič čudnega, saj krščanstvo izhaja iz tega monoteističnega verstva.

Na otokih jezera Tana so skriti samostani, foto: Janez Mihovec.
Na otokih jezera Tana so skriti samostani, foto: Janez Mihovec.

Kdorkoli že obišče Etiopijo za njega velja, da je pravzaprav obvezen obisk jezera Tana in njegovih samostanov. Izhodišče je mesto Bahir Dar, ki leži v bližini portugalskega mostu preko Modrega Nila, ki mu tu pravijo Abuya. Male ladjice vozijo obiskovalce do samostanov na jezeru. Nekateri so za ženske drugi za moške. V nekatere je dostop dovoljen, v druge je za ženske prepovedan, v tretje pa je prepovedan kar za vse tujce. Samostani so nekaj čisto drugačnega, kot si to predstavlja povprečen Evropejec. Samostani namreč sploh niso zidani, ampak so zgrajeni iz kamnitega temelja, ki je postavljen v krogu. Na ta temelj postavijo lesene nosilne tramove. Prazen prostor med tramovi prepletejo z vejami in te zamažejo z blatom kateremu je zaradi večje trdnosti primešana slama. Na tako nastalo zidovje v krogu postavijo lesene strešne nosilne tramove in vse skupaj pokrijejo s slamnato streho. V zunanjem delu prostora teče krožni hodnik, ki ima na notranji strani prostor za duhovnika, kamor obiskovalci, ki se morajo sezuti že na vhodu ne morejo. Etiopska cerkev ima prav posebno veselje do drobnih duhovnih predmetov. Dva metra dolge palice na katero se človek opira med dolgimi mašami, ropotuljicami s koščki ploščate kovine in mogočnimi umetelno izrezljanimi križi. Prav posebej pa imajo veselje do slikanja. Fresk v našem smislu ne poznajo, saj ne morejo risati na zidano zgradbo. Zato rišejo na bombažne tkanine in te obesijo po blatnih stenah, tako da se osnovne stene ne vidi več. Na slikah so dogodki iz življenja Svete družine in iz življenja družine. Vse te slike so služile kot slikovna izvedba Svetega pisma. Nič čudnega v deželi, kjer je vedno le majhen odstotek prebivalstva obvladal umetnost branja in pisanja ter je še danes pismena le polovica prebivalstva.

Poslikave v samostanih, foto: Janez Mihovec.
Poslikave v samostanih, foto: Janez Mihovec.

Okrogli obliki, ki je pravzaprav tudi podoba klasičnega etiopskega doma, slede cerkve še danes. V tem smislu se je spremenilo le to, da so v vmesnem času opazili dobrobit zvočnikov. Takrat ko je elektrika, se maše prenašajo po zvočnikih. To pa na tak način, da včasih traja ure in ure in da se sliši na kilometre daleč. Takšne cerkve kot jih poznajo pri nas, so začeli graditi šele v zadnjih desetletjih. Takšna je tudi katedrala Svete trojice v Adis Abebi, kjer je pokopan tudi zadnji cesar, vsem znani Haile Selassie.

V Etiopiji zivijo tudi rastafarijanci z Jamajke, foto: Janez Mihovec.
V Etiopiji zivijo tudi rastafarijanci z Jamajke, foto: Janez Mihovec.

Etiopsko krščanstvo je tako nekaj posebnega. Danes 50 milijonov prebivalcev Etiopije okoli vratu nosi pločevinaste in lesene križce v živ spomin na dva tisoč let zgodovine, ki neizbrisno povezuje njihove prebivalce.

Zaradi majhnih prostorov se molitve pogosto izvajajo zunaj, foto: Janez Mihovec.
Zaradi majhnih prostorov se molitve pogosto izvajajo zunaj, foto: Janez Mihovec.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.