Nadaljevanje prispevka.
Vendar pa so tudi v raju napake. Portugalskim vojakom so sledili katoliški misijonarji. Med njimi je bil najbolj znan portugalski jezuit Pedro Paez, ki je bil prvi Evropejec, ki je videl izvir Modrega Nila: jezero Tana. Kot orientalske Cerkve ima tudi Katoliška cerkev naravno težnjo, da svoje poslanstvo širi po celotnem svetu. Tudi tam, kjer jih niti nočejo. Katoliški jezuiti so v Etiopiji našli svoje brate v veri, ki pa so z njihovega stališča imeli ideološko napako. Etiopska pravoslavna cerkev je z vidika katolištva heretična. In obratno seveda. Portugalci so vojaško pomoč Etiopcem dostikrat pogojevali s prestopom v katolicizem in priznanjem papeževe vrhovne oblasti. Nelagodno ideološko zavezništvo je trajalo le toliko časa, da je etiopskim kristjanom uspelo pregnati muslimane. Takrat pa Portugalcev in jezuitov, ki so imeli precej grobe načine širjenja katolicizma, niso več potrebovali. Prišlo je do splošne vstaje ljudstva, ki sta jo vodili plemstvo in duhovništvo. V uporih so ubili dva cesarja, ki sta bila toliko neprevidna, da sta prestopila v katolištvo, in izgnali vse tujce.
Etiopija je spet izginila v pozabo za naslednji dve stoletji in pol, ko je sredi 19. stoletja postala zanimiva za evropske kolonialne sile. Tokrat je to bila Italija. Vendar pa brez dvoma drži, da je ena od najtanjših knjig na svetu tista s seznamom italijanskih herojev. Italijani so bili tepeni od cesarja Menelika II. leta 1896 v bitki pri Abuji. Veličastna zmaga je dala kristjanom pogum in imperialno miselnost. V naslednjih desetletjih so etiopski kristjani sprožili vrsto ofenziv na jug in vzhod in prvič v moderno državo združili animistična plemena juga in muslimane z vzhoda. V tem času pa je domača pravoslavna Cerkev spet srečala konkurenco. Tokrat iz nenavadnega dela sveta. V Etiopijo so prišli misijonarji protestantske Cerkve iz Severne Amerike. Velika odločnost in predvsem praktično neomejena denarna sredstva v tej sicer kronično revni državi so jim pomagali pokristjaniti na novo osvojena območja in danes v Etiopiji 60 odstotkov prebivalstva spada med kristjane, a tretjina teh pripada najrazličnejšim protestantskim cerkvam, nekaj pa tudi katoličanom, a treba je reči, da je Vatikan pri pokristjanevanju te edine podsaharske avtohtone krščanske dežele nekoliko zamudil.
Dandanes je potovanje po krščanskih svetih mestih prava mešanica avanturizma in potovanja v kulturno in duhovno izredno bogati svet. Starodavna prestolnica Aksum še vedno obstaja in je podeželsko mestece na severu države. Znano je po več deset metrov visokih obeliskih. Ti izvirajo še iz predkrščanskih časov in so služili kot antene za povezavo z bogovi. Ko je Etiopija postala krščanska, so jih le prekvalificirali v povezavo s krščanskimi nebesi. V mestu pa je še prav posebna znamenitost. To je večja kapela, v kateri naj bi bila spravljena skrinja zaveze. Prav tista, ki jo je pred tri tisoč leti sin kralja Salomona in prvi cesar Menelik I. domnevno prinesel iz Jeruzalema. Za skrinjo skrbi menih, ki ga kot mladega fanta izmed svojih prebivalcev izberejo prebivalci Aksuma, ob njegovi smrti pa se postopek ponovi. Ta menih vse svoje življenje preživi v tej kapeli in skrbi za njeno vzdrževanje.
Prav na eritrejski meji je na vrhu mizaste gore nenavaden samostan Debre Damo, na katerega se da priti le po vrvi prek navpične kamnite stene. Etiopci so strokovnjaki ne za zidavo, ampak za klesanje cerkva v skalo. Po celi državi je štiristo takšnih cerkva. Posebej veliko jih je na ozemlju severnega ljudstva Tigrejcev, a bistveno bolj znane so 800 let stare cerkve iz Lalibele na ozemlju Amharcev. V treh skupinah tvorijo novi Jeruzalem in so izklesane v skalo. Daleč najbolj znana je cerkev svetega Jurija. Cerkev z nepogrešljivim grškim križem na strehi je pravi zgled popolnosti pri gradnji.
Etiopsko krščanstvo se je od glavnega cerkvenega telesa ločilo v času velike delitve po četrtem koncilu v Kalcedonu. Od takrat je večino časa preživelo ločeno od preostalih krščanskih cerkva. Tako z njimi deli svetnike in cerkvena dela do 5. stoletja. Po tistem pa je zavila na samosvojo pot. Opazen je predkrščanski vpliv in vpliv Judov, ki so še do velike lakote v osemdesetih letih prejšnjega stoletja živeli predvsem v okolici mesta Goreme v osrednji Etiopiji. Tako poznajo spoštovanje sobote in tudi obredno čistost pri uživanju hrane: spoštovanje košerja. Tudi nekateri verski obredi in cerkvena oblačila so presenetljivo podobni oblačilom rabinov. Konec koncev prav nič čudnega, saj krščanstvo izhaja iz tega monoteističnega verstva.
Za tega, ki obišče Etiopijo, velja, da je pravzaprav obvezen obisk jezera Tana in njegovih samostanov. Izhodišče je mesto Bahir Dar, ki leži v bližini portugalskega mostu čez Modri Nil, ki mu tu pravijo Abuya. Ladjice vozijo obiskovalce do samostanov na jezeru. Nekateri so za ženske drugi za moške. V nekatere je dostop dovoljen, v druge je prepovedan za ženske, v tretje pa je prepovedan kar za vse tujce. Samostani so čisto drugačni, kot si jih predstavlja povprečen Evropejec: sploh niso zidani, ampak so postavljeni na okrogel kamnit temelj. Na ta temelj najprej postavijo lesene nosilne tramove, prostor med tramovi prepletejo z vejami in te zamažejo z blatom, kateremu je zaradi večje trdnosti primešana slama. Na tako nastalo zidovje v krogu postavijo lesene strešne nosilne tramove in vse skupaj pokrijejo s slamnato streho. V zunanjem delu prostora teče krožni hodnik, ki ima na notranji strani prostor za duhovnika, kamor obiskovalci, ki se morajo sezuti že na vhodu, ne morejo. Etiopska cerkev ima prav posebno veselje do drobnih duhovnih predmetov: dva metra dolge palice, na katero se človek opira med dolgimi mašami, ropotuljic s koščki ploščate kovine in mogočnih umetelno izrezljanih križev. Prav posebej pa imajo veselje do slikanja. Fresk v našem smislu ne poznajo, saj ne morejo slikati na stene po njihovo zgrajenih stavb. Zato rišejo na bombažne tkanine in te obesijo po stenah iz blatna, tako da se osnovne stene ne vidi več. Na slikah so dogodki iz življenja svete Družine in iz življenja družine. Vse te slike so služile kot slikovni prikaz Svetega pisma. Nič čudnega v deželi, kjer je vedno le majhen odstotek prebivalstva obvladal umetnost branja in pisanja ter je še danes pismena le polovica prebivalstva.
Okrogli obliki, ki je pravzaprav tudi podoba klasičnega etiopskega doma, slede cerkve še danes. V tem smislu se je spremenilo le to, da so v vmesnem času opazili koristnost zvočnikov. Takrat ko je elektrika, se maše prenašajo po zvočnikih. Pri njih maša včasih traja ure in ure in po zvočniku se sliši kilometre daleč. Takšne cerkve, kot jih poznamo pri nas, so začeli graditi šele v zadnjih desetletjih. Takšna je tudi katedrala Svete Trojice v Adis Abebi, kjer je pokopan tudi zadnji cesar, vsem znani Haile Selassie.
Etiopsko krščanstvo je tako nekaj posebnega. Danes 50 milijonov prebivalcev Etiopije okoli vratu nosi pločevinaste in lesene križce v živ spomin na dva tisoč let zgodovine, ki jih neizbrisno povezuje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
