J. Mihovec: Cerkev vzhoda – prvo obdobje; čas vzpona, prepirov in razkolov

kristusŽe v 1. stoletju so apostoli in njihovi učenci delovali v Mezopotamiji in Perziji. Se pravi v današnjem Kurdistanu, Iraku in Iranu. Za začetnika krščanstva v teh deželah velja apostol Tadej. Značilnost krščanstva teh krajev je, da se je za razliko od drugih razvijala v krajih, ki so bila zunaj Rimskega cesarstva. Tako sta bili v drugem stoletju tu dve državi. Prva v Edessi je bila le tamponska država. Ta dežela je bila prva država, katere vladarji so sprejeli krščanstvo že okoli leta 250. Še danes je znana po dveh stvareh. Po apokrifnem dopisovanju kralja Abgarja s Kristusom, kateri ga je preko kraljevega poslanstva ozdravil hude bolezni. To poslanstvo pa je v Edesso prineslo prt, ki je danes poznan kot »Turinški«. Relikvija odtisa telesa umirajočega Kristusa je iz Edesse prispela v Konstantinopolis in od tu s križarji v Italijo. Druga pa je bila takrat Partska Perzija. Krščanstvo je prispelo v deželo kjer je bil državna religija zoroastrizem in je z njo bil v stalnih prepirih in nelagodnem sožitju. A vendar so prve krščanske skupnosti pokazale neverjetno upornost in se razširile po celotnem cesarstvu. Središča krščanskih skupnosti so bila v Edesi, Nisibisu in glavnem mestu Perzije: Seleukia Ktesiphon.

V tem času so bile krščanske skupnosti še vedno povezane s skupnostmi Rimskega imperija. V drugem in tretjem stoletju se je tu krščanstvo širilo z divjo naglico in doseglo svoj prvi višek z Milanskim ediktom iz leta 313. Cesar Konstantin je s tem odlokom kot prvi cesar v imperiju dovolil kristjanom svobodno delovanje. Naenkrat postane krščanstvo priznani del družbe in posledično del državnega aparata. Na žalost pa je to prineslo neskončne prepire in delitve. Krščanstvo se ni oblikovalo v apostolskem času, temveč se je vera formirala še skozi celo pozno antiko. Zgodnje herezije so kristjani zatrli sami, a zgodnje četrto stoletje prinese Arianizem. Verovanje, po katerem Kristus, sin ni enak Bogu, očetu, ampak mu je podvržen. Obsodijo ga s koncili v Niceji leta 325 in v Carigradu leta 381. V vseh monoteističnih religijah pa je kot kaže precejšna nestrpnost. V krščanstvu se je to pokazalo že v prvih desetletjih priznanja.V trenutku priznanja postanejo neizogiben del države in hkrati prepovedo vsa poganska verstva in tudi vse krščanske herezije. To se je zgodilo za cesarja Teodozija I. konec četrtega stoletja.

A v Perziji so spremembe še večje. Leto 224 prinese propad dinastije Partov. Ardeshir I. je Sasanid in ta dinastija je izredno agresivna. Ta agresivnost prinese skorajda 400 let skorajda neprekinjenih bojev med Vzhodnim rimskim imperijem in Perzijo. Boj v katerem sta na koncu izgubila oba. Perzijski kristjani, v bogoslužju uporabljajo vzhodno sirskih jezik. Jezik je različica aramejščine. Sirskega jezika, ki ga je govoril sam Kristus. Konec 5. Stoletja ti zapuščajo bizantinsko državno cerkev. Njihovo pojmovanje Jezusa je pod vplivom Nestorija. Rojen je bil okoli leta 380 in postal Konstantinopelski nadškof. Bil je proti mnenju, da je Marija rodila Boga. Jezus je bil človek, in se je postopoma razvil v bitje, ki ga je zaradi njegovega zglednega ravnanja poduhovil Božji Duh. Tako nestorijanci Marije nimajo za bogorodico, Theotokos. Njegovo razmišljanje je naletelo na silovit odpor. Vodil ga je Ciril Aleksadrijski, ki je dosegel da so Nestorija izobčili. Vrnil se je v samostan v Antiohiji, ko pa je izgubil naklonjenost države so ga pregnali v Egipt kjer je umrl leta 451.

Cerkev vzhoda, kot se nestorijanci uradno imenujejo, se na uradno mnenje rimske države ne ozira. Njeni podložniki so del Sasanidske Perzije, ki sumničavo gleda kristjane. Ima jih za ljudi, ki podpirajo sovražno Rimsko cesarstvo. Obnovi se star konflikt še z zoroastrijci, ki so v vladarski dinastiji našli močno oporo. Stvari se umirijo šele po stoletjih, ko postane jasno, da Nestorijanci pri drugih kristjanih veljajo za heretike. Nestorijanci zavračajo razpelo kot krščanski simbol in ga nadomestijo s starocerkvenim zmagovitim križem, a brez križanega. Razvije se močno meniško gibanje, ki se večinoma loči od škofov. Razširjeno je po Mezopotamiji in predvsem po gorovjih današnjega Kurdistana. Cerkvena organizacija je ohlapna. Sedež patriarhata je v Seleukia Ktesiphon . Ta organizacija omogoča, da se lahko zlahka prilagajajo vsakokratnemu političnemu okolju. Vendar imajo eno pomanjkljivost. Vsepovsod so manjšina in nikakor ne morajo nikjer ustanoviti narodne cerkev. Podrobnost, ki na koncu prinese propad.

V začetku 7. stoletja v zakotnem kraju na jugu Arabije Mohamed začne širiti novo vero. Islam. Prav nanj v veliki meri vplivajo Nestorijanci. Zamisel, da je bil Jezus naravni človek, ki se je s svojim zglednim življenjem vedno bolj približeval Bogu , dokler ni končno sprejel vase Božje narave je Islam z navdušenjem pograbil. Nomadska plemena so zapustila brezvodne puščave. Odrvele so proti severu. Tu so trčile na mogočna imperija Bizantincev in Sasanidov. Imperija, v vojni že 400 let sta bila kot omagana petelina. Noro pogumni Arabci so orjaško Bizantinsko vojsko uničujoče porazili v bitki pri Yarmuku leta 636. Istočasno pa so napadli še Perzijce. Po večih bitkah so jih uničujoče porazili leta 640 pri Nehavedu. Perzijsko cesarstvo so v celoti preplavili, a Bizantinsko se je obdržalo le na tretjini nekdanje velikosti. Začelo se je novo obdobje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.