J. Mihovec: Cerkev vzhoda III. – čas neenotnosti in genocidov

0
258
Patriarh Dinkha IV.
Patriarh Dinkha IV.

Šestnajsto stoletje so nestorijanci pričakali nevarno oslabljeni. Velik del duhovnikov so pobili. Zlomili so jim ekonomske temelje, na katerih so živeli. Zaradi neznosnih davkov so bili predvsem revnejši sloji prisiljeni, da so prevzeli islam. Nestorijanci so izgubili tisto elito, ki je imela vizijo o poti naprej. Za povrh pa jih je tepla še neenotnost. Rabban hormizd, samostan v današnjem Iraku je postal sedež patriarha. A sedež patriarha je bil sedaj v rokah posamičnih rodbin. Linija patriarhov je šla v tej smeri, da je patriarha nasledil njegov nečak.

To pa seveda ni bilo všeč preostalim krščanskim rodbinam. Izhod so iskali v povezavi z Rimom. V tem času so na njihovem področju delovali tudi krščanski misijonski redovniki. Predvsem jezuiti. Da bi dosegli svoje cilje so se orientalni, pravoslavni nestorijanci povezovali s katoličani. Tako so nastale linije več vzporednih patriarhov. Sedeže so imeli v Diyarbakirju, Sulaqua in kaldejski v Bagdadu. Vendar te unije niso bile bogvekaj trajne. Ko je izginila pomoč so te unijatske linije patriarhov izumrle.

Vendar niso vsi nestorijanci prevzeli te zveze iz koristi. Tisti pravoverni so se morali ponovno seliti. Tokrat v Kotchannes v današnji Turčiji. V devetnajstem stoletju so na pomoč priskočili Angleži. V Mosulu svojega konzula, ki je bedel nad njimi in za varstvo nenehno pritiskal na turškega sultana. A sultan je bil nekje daleč in kurdsko-turški napadi so se nenhno nadaljevali.

Najhuje je še prišlo. Turčija stopi leta 1914 v vojno na strani centralnih sil. V tej vojni so hoteli Turki enkrat dokončno rešiti tudi svoje nacionalno vprašanje. To tezo že poznamo. Imenovala se je samo Turki v turški državi. Nerodna reč je bila da so v grozovitem pokolu že leta 1915 pobili milijon Armencev. V tem času je v Turški državi živelo kakih 150.000 tisoč nestorijancev. Pokolu je ušla manj kot polovica. Kot predstavnik svojega naroda /Millet/ je patriarh Shimun XIX. 10. Maja 1915 uradno napovedal Turčiji vojno. Rusi so pridrli daleč na Turško ozemlje, a so se morali spet umakniti. Angleži so jim poizkušali pomagati, pa so bili leta 1917 šele pri Bagdadu. V popolnoma nemogočem položaju so se obkoljeni nestorijanci poizkušali prebiti v nevtralno Perzijo. Na poti jih je umrla polovica. Zbrali so se v okolici jezera Urmia. Tu so izvedeli, da so ubili tudi njihovega patriarha. Leta 1918 je bila Turčija prisiljena zaprositi za mir. Arabci, Kurdi in Kristjani so vsi spet potegnili kratko. Mir v Sevresu je Arabcem obljubljal državo, ki pa je bila utvara. Razdelili so si jo Angleži in Francozi. Kurdi naj bi jo tudi dobili. Umrla je po letu življenja. Nestorijancem so obljubljali avtonomno območje v bodoči iraški državi. Nerodno je bilo, da so na tem področju bili še vedno Turki, tako da se je uspelo vrniti le delu beguncev. Angleži so zasedli Irak in jih uporabljali kot pomožne čete. Leta 1932 so dali Iraku neodvisnost in nestorijanci so spet našli zapuščeni od vseh. Novi patriarh Shimun XXI. je bil še otrok. Nestorijanci so se raztepli po vsem svetu. Patriarh ima od leta 1940 sedež v Chicagu, kjer jih je največ. Današnji patriarh je Dinkha IV. Ostal pa je v Iraku kaldejski patriarh, ki je ostal povezan s Rimom. Njegov sedež je danes v Bagdadu. Od leta 1976 ga vodi Raphael I. Bidawid.

Tudi z razglasitvijo neodvisnega Iraka težav ni in ni konec. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se uprli na severu Kurdi. V desetletjih vojne med vlado in njimi so se kristjani ponovno našli v primežu. Desetletje miru je prineslo najprej vojno z Iranom, za njo pa še zalivsko vojno z Američani. Življenje v Iraqu je postalo nevzdržno za vse, pa se izseljujejo tako Kurdi, kot Arabci in kristjani. Od 30 milijonov Iračanov je danes ostalo le še slab milijon kristjanov. Zanimivo je da so kristjani podpirali Sadama Huseina. Predvojna verska sestava Iraka je bila namreč sledeča: 45% je šiitov, 30% je sunitov in 15% Kurdov in kakih 7-8% kristjanov. Naj vse skupaj deluje še tako paradoksno. Vso oblast so imeli suniti. Šiiti, ki so predvsem na jugu so bili v podrejenem položaju. Podpira jih šiitski Iran, ki hlepi tudi po Iraških naftnih poljih. Na severu Američani podpirajo Kurde v nekakšni avtonomiji, ki je v resnici divji vzhod. Kristjanov po sprevrženi logiki preprosto ne ostane drugega, kot da so podprli. Naj je vse še tako čudno so bili suniti in kristjani zavezniki, ker se oboji na smrt balio šiitske diktature. V tej hierarhiji so kristjani dosegli tudi visoke položaje. Daleč najbolj znan je bil Tarik Aziz, ki je imel položaj namestnika vlade in je bil tudi že zunanji minister.«.

Po nedavnih dogodkih je Srednji vzhod spet v novem ciklu vojne vihre. Celotni Bližnji vzhod se je radikaliziral. Šiiti kar naenkrat niso več ekstremisti, njihovo mesto so zavzeli morilski psihopati ISIL-a. V takšnih razmerah je ostalo kristjanom in drugim manjšinam le še eno: beg. Nekateri so svoje zatočišče našli v iraškem Kurdistanu, drugi so se raztepli po vsem svetu. V Iraku jih je ostalo morda še sto tisoč. V drugih deželah ne kaže dosti bolje. Sirija, ki je bila nekoč oaza miru je že četrto leto v primežu državljanske vojne, Libanon se opoteka na robu, Jordanija prav tako, v Sveti deželi kristjani izginjajo, kot posredne žrtve spora med Judi in Arabci. Trdovratni ekstremizem kot posledica gospodarskega zloma in diktature države se nepovratno krepi v Egiptu. Obeti za krščanstvo na Bližnjem vzhodu so na žalost le stopnjevanje pridevnika: slabo, slabše, najslabše.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite