1. del: Atos – duša bizantinskega sveta I.
2.dan
Noč prinese deževje in jutro je mokro in mrko. Ta dan obljublja Hilandar, srbski samostan in ni sile, ki bi mi ga vzela. Ustanovil ga je sveti Sava pred 801 leti. Tu spet srečam očeta Nikanorja, srbskega meniha iz prejšnjega dne. Nosi črno obleko, dolgo črno brado in na glavi valjasto kapo. V ušesih so mi zazvenele Mladenove besede: Srbski menih je vase zaprt. Dela kar je treba iz se ne briga za to kar počnejo drugi. Ko pa pridobiš njegovo zaupanje se na široko odpre njegova srbska duša. In res. Po dolgih diskusijah pokaže vse sobane obsežnega samostana. Tudi stvari, ki jih običajni obiskovalec ne vidi. Najdragocenejši zakladi so v stranski zgradbi poleg orjaškega stolpa. Številni dragi kamni, ena od dvanajstih še preostalih mozaičnih ikon, pa znamenita Božja mati s tremi rokami. Listine bizantinskih in srbskih carjev ter številne rokopise. Na stopnišču pa še svilena bojna zastava srbskega carja Dušana silnega. Poleg zgodovinske imajo tudi običajno knjižnico z množico tudi posvetnih in tudi slovenskih knjig. In v njej še presenečenje. Čisto pravi računalnik.
Na dvorišču iz cerkve, iz čistega kamna, iz nekdanjega groba svetega Simeona, carskega očeta svetega Save raste 800 let stara trta. Trta, ki je božji dar še danes rodi in ima čudodelne lastnosti. Iz vse Srbije prihajajo možje, katerih žene ne morejo imeti otrok po njen sok. Po štirideset dnevnem postu popijeta sok in dobita otroke. In potem pride mož še enkrat in se zahvali.
Oče Nikanor se razgovori. Življenje, ki ga vodimo mora slediti evangeliju. Tu je zapisano kako je treba živeti. Če slediš njemu, slediš božji besedi. Je že res pravim, toda mi zunaj smo se čisto izgubili. Tam kjer živim jaz, svet pozna le še denar in oblast. Oče Nikanor pa, da je svet izgubil vso moralo, ves strah in vso vero v boga. Svet pluje čedalje hitreje v brezno pekla. Pa kljub vsemu nam je bog ponudil možnost da sledimo njegovi besedi in odrešimo naše duše.
V dnevih najhujših bombardiranj Srbije mi žilica ni dala miru in ga povprašam kaj pravi o dogajanju v Srbiji. Namesto ostrih besed o Natu odgovori , da je to preizkušnja, ki jo je Srbiji naložil Bog kot kazen za brezverje. In seveda da upa, da se bodo stvari nekako uredile.
Pot me vleče dalje. Pol ure stran od Hilandarja leži samostan Esfigmenou. Po opozorilu očeta Nikanorja v njem živijo pravi zeloti. Na stolpih samostana visijo tri zastave: grška, bizantinska z dvoglavim orlom na rumeni podlagi. Tretja je črna in na njej so vtkane besede: Pravoslavje ali smrt. V samostanu so menihi katerim pravoslavje pomeni vse. Samostan leži na sami morski obali in v njegovo zunanjo steno so se razbijali ogromni valovi. Bil je prispodoba samega Atosa. Orjaška skala, na kateri se razbijajo sovražni valovi, skala ki je branik pravoslavnega sveta. V samostanu si stojimo na nasprotnih bregovih pa se poberem najprej do Vatopedija.
Ta samostan je drugi v hierarhiji in njegova velikost človeku vzame sapo. V tlorisu ima obliko trikotnika. Na dvorišču je več cerkva ter tudi jedilnica trapeza.
Dan v menihovem življenju je izpolnjen s številnimi mašami in meditacijami. Prva jutranja se začne nekje ob četrti uri. Menihe in romarje prebudi k molitvi ritmično tolčenje po leseni lati imenovani talanton ali pa po železnem drogu imenovanem simantron. Ta jutranja molitev traja do 8. ure in njej sledi zajtrk. Po njej si vzamejo menihi čas za osebno meditacijo. Okoli poldneva se začne počitek, ki traja do popoldanskega bogoslužja, ki se začne nekje okrog pete ure in traja do osmih. Takrat je večerja, kateri sledijo večerne molitve. Notranjost cerkve je navadno v poltemi. Tu pa tam jo osvetljuje kakšna sveča in tu menihi menjajoče berejo iz Svetega pisma, molijo in prepevajo.
3. dan
Dan je izpolnjen s celodnevnim maršem ob vzhodni obali v katerem si ogledam tri samostane. Pantokratoros leži ob morski obali in ga v celoti obnavljajo. V njegovi zakladnici so številne ikone, rokopisi in relikvije. V njegovi lasti je tudi orjaški skit preroka Elije, ki je od samostana oddaljen pol ure hoje. Skit je večji od samega samostana in so ga ustanovili ruski menihi. To je seveda povzročilo kup slabe volje v samem samostanu, tako da je moral v sporu posredovati sam patriarh. Pa se sreča obrača in danes v skitu živi le 9 menihov.
Uro hoje ob obali je Stavroniketa. Stoji na skali ob morju in je bil nedavno obnovljen. Do njega vodi izredno lep akvadukt in napaja številne ribnike. Archontariki, soba za goste je kar zunaj samostana.
Cilj dneva je Iveron. Ustanovili so ga Gruzinci konec 10. stoletja. V 19. stoletju je samostan v dveh požarih skorajda v celoti pogorel. Ohranila, se je le še originalna osrednja cerkev. Ogenj je bil od nekdaj strah in trepet svetogorskih samostanov. Oprema je bila največkrat lesena, za razsvetljavo so uporabljali sveče in do nedavnega je bila tekoča voda le oddaljena želja. Ko je začelo goreti je bilo ogenj izredno težko ustaviti. Še danes je eno od osrednjih navodil, da je uporaba kakršnegakoli odprtega ognja v celoti prepovedana.
Za gradnjo osrednje cerkve so uporabili kar nekaj stebrov iz klasičnega obdobja. Sežeš z roko med njim in steno in začutiš na zadnji strani polkrožne vdolbine kjer ga niso zgladili. V predverju so številne freske posvečene sodnemu dnevu. Največjo dragotino samostana hranijo v sosednji cerkvici in sicer čudodelno ikono Božje matere. Ko bo ta ikona zapustila Atos, ko se bo posušila trta v Hilandaru in sveti hrast v Jeruzalemu pravi legenda preti Atosu grozovita nesreča.
4. dan
S sesutim kombijem se odpeljemo do glavnega mesta Karyes. Sestavlja ga glavna ulica Svetega duha in nekaj upravnih zgradb. Prav bližini se v gozdu skriva samostan Koutlomousiou in orjaški skiti Svetega Andreja. Navkljub strahovom mi dovoljenje za bivanje podaljšajo še za štiri dneve.
Dan se nadaljuje v divjem maršu. Iz Dafnija vodi razmajana cesta k Simon Petri. Pogled nanj vzame človeku sapo. Na orjaški skali kot lastovičje gnezdo stoji 400 metrov nad morjem sedemnadstropni samostan. Pozidan je bil v štirinajstem stoletju. Samostan v svoji zgodovini sledi zgodovini vzponov in padcev celotne Svete gore. V maju 1891 ga je opustošil še strahovit požar. Kljub vsemu so ga obnovili in danes sije v svoji mogočnosti. Zaradi omejenega prostora je sama strukutra samostana nekoliko drugačna od drugih. Vse se dogaja v višino, namesto v širino.
Spet se spustim do obale kjer grem mimo samostanov Svetega Gregorja in Svetega Dionizija. Cilj današnjega dne je trdnjavski samostan Svetega Pavla. Leži že v divjem pobočju dvatisočmetrske gore. Konec desetega stoletja ga je ustanovil menih istega imena. Leži daleč stran od drugih pa je zaradi svoje osamljenosti ubiral svoja pota. Zaradi svoje svojeglavosti so začasno tudi izgubili status vladajočega samostana.
Tu prvič staro nasprotje med pravoslavnimi in drugimi kristjani občutim na svoji koži. Že po drugem stavku so vprašali če sem pravoslaven. Žal ne pravim. Prijazni so še naprej, postrežejo mi in pokažejo mojo posteljo. Istočasno pa mi prepovedo vstop v cerkev med božjo službo. Še bolj pa se nasprotje prikaže med večerjo. V samostanu danes živi kakih dvajset menihov. V dvorani so jedli skupaj z nekaj pravoslavnimi obiskovalci. Mene, edinega drugačnega pa so postavili samega k večerji v najbolj oddaljen kot. In to v dvorani za 250 ljudi.
Pa saj sem že mesece prej pričakoval nekaj podobnega. Ko pa je nastopil trenutek diskriminacije sem jim pa kljub vsemu kar malo zameril.
5. dan
Na samem koncu polotoka sem. Iz morja se v divjem zobu dviga Atos. 2033 metrov ima in duša začuti izziv. Vstanem že pred svitom in se odpravim. Svet postane še bolj divji in zaraščen. Sem se zatekajo najbolj samote potrebni. Po strmih pobočjih so posejani skiti in kelije. V njih menihi mesece ne vidijo obiskovalca iz zunanjega sveta. Tudi mene stiska. Vsi s katerimi sem govoril so imeli pred Goro velik strah in veliko spoštovanje. Govorili so o strahovitih nevihtah, mrazu,oblakih in megli. Da to ni kar tako od trte zvito pričajo številne ladje ki ležijo na dnu morja . Med drugim tudi celotna flota perzijskega kralja Kserksa, ki je pred dva tisoč petsto leti poizkušal osvojiti Grške mestne države. Namesto da bi poizkusil še enkrat je raje na samem začetku polotoka izkopal 7 kilometrov dolg prekop, da ga je njegovo ladjevje lahko preplulo.
Na višini 800 metrov se začnejo delati meglice. Vzpenjam se in one za mano. Na višini 1500 metrov se gozd izgubi in pojavi se puščavniško bivališče in cerkvica Panagia. Puščavnik me začudeno gleda, ko se v strahu pred vremenom divje vzpenjam. Pa je na vrhu drug svet. Pogledam naokoli. Pod mano do višine 1500 metrov eno samo orjaško morje megle v nedogled. Nad glavo sonce in modro nebo. Zraven pa drobna cerkvica in vrhnji zob gore. Popoln občutek pravega veselja. Puščavnik je še mlad. Začudeno me gleda vsega utrujenega ko se spuščam. Pokaže na vrh in zmaja z glavo. Ponudi kruha in pokaže svoje domovanje. Skoraj nič. Kapela, postelja, ognjišče, cisterna z vodo in on. Srečanje dveh svetov.
6. dan
Ta dan prehrana postane resen problem. V samostanu kjer sem prespal imajo postni dan pa je zajtrk postal neuresničena želja. Zaloga konzerv in slaščic je po šestih dneh postala preteklost. Menihi jedo le dvakrat dnevno. Zjutraj ob po jutranji liturgiji in zvečer, ko se konča popoldansko obredje. Vegetarijanci so. Jajc in mleka ne poznajo. Prevladujejo zelenjavne enolončnice, pa ribe, makaroni in krompir. Večkrat na teden ter ob večjih praznikih je tudi post in takrat jedo le enkrat dnevno. Obed poteka hitro in v tišini. Kakršnakoli diskusija med jedjo je prepovedana.
Za meniško življenje je to morda dovolj, toda za utrujenega romarja, ki si želi v nekaj dnevih ogledati in doživeti čimveč, zraven pa se opoteka pod težo dveh nahrbtnikov je to malo prehudo.
Pot je steza, ki pelje po sredozemskem gozdu. Ta dan strah pred kačami doseže vrh. Za prvo sem prišel malce pretiho. Nerodno sem jo ujel topli skali med sončenjem, kjer je bila pot za umik težavna. Divje sikanje modrasa z značilnim karo vzorcem na telesu, rilčkom na glavi in glava že dvignjena dvajset centimetrov nad telesom požene adrenalin po žilah. Bila je že ogreta in prav neverjetno hitra v svojih divjih gibih. Pa je bil srečen dan pa sva šla vsak po svoje. Nekaj kasneje, ko sem ležal pri slapu sem videl dve, ki sta se ljubili. Oviti in zaverovani samo druga v drugo.
Samostan Svetega Dionizija je peti v strukturi atoških samostanov. Zgrajen je na skali dobrih petdeset metrov nad morjem. Kot je že običajno ga sestavlja trdnjavski obroč zgradb z obveznim stolpom na najšibkejšim delu. Zaradi lege na skali ni prostora za veliko notranje dvorišče pa je katolikon dobesedno ujet med zgradbami.
Naslednji Sveti Gregorij mu je v marsičem podoben. Izredno prijazni menihi se prav posebej potrudijo za vse obiskovalce. Kar me je najbolj presenetilo je njihova narodnostna struktura. Pričakoval sem, da bodo menihi, ki s prihodom na Atos postanejo grški državljani, pripadniki pravoslavnih narodov. Že res, toda številni prihajajo iz vseh delov sveta. Iz Avstralije, Nemčije, Francije. Prevzamejo pravoslavno vero in pridejo živet na Atos. Eden od teh je bil oče Pavel. 37-letnik iz Anglije. Doštudiral je, potam pa ga je nekaj zmotilo. Prišel je, razmislil in ostal . Z njim sva na lesen balkonu nad morjem vodila neskončne diskusije o življenju, veri in naši usodi. Sonce zaide, pod samostan pridejo delfini, ti pa govoriš, govoriš in poslušaš.
7. dan
Ostal mi je še eden. Ruski samostan svetega Pantelejmona je eden najbolj znanih na Sveti gori. Zgradili so ga ruski menihi v sredini osemnajstega stoletja na mestu kjer so stale ruševine precej starejšega samostana. Ta samostan je pustil najbolj mešane občutke. Že na sami poti k njemu sem se izgubil v divjem grmovju. Pot, ki je bila včasih prava avtocesta je bila popolnoma zaraščena. Še preden prideš do samega samostana te pred njim pozdravijo številne ruševine. Samostan je konec 19. stoletja gostil kakih 1000 menihov in še kakih 2000 civilnih delavcev. Zlato obdobje, ko je cela carska Rusija živela zanj se je hipoma končalo z boljševiško revolucijo. Vir novih menihov je bila le emigracija in število menihov je danes padlo na borih 40. Stanje se danes popravlja a zlati časi so nepreklicno mimo.
Atoški menih nikdar ne umre. On je bil ustvarjen po božji podobi. Njemu posveti svoje življenje in tisto kar je za nas smrt je zanj upokojitev, prehod v novo življenje.. Večkrat sem slišal da njegove mišice ob smrti ne otrpnejo ampak ostanejo mehke. Pokopljejo ga le za približno pet let. Po tej dobi kosti ponovno izkopljejo. Vsak samostan ima v bližini nizko stavbo. V prvem nadstropju je navadno cerkvica, v pritličju in kleti pa kostnica. Na vsako lobanjo brez spodnje čeljusti narišejo križ in ime meniha pa morda še kakšno letnico in jo postavijo v vrsto k drugim. Ostale dele okostja zlagajo v nepregledne skladovnice.
8. dan
To je dan odhoda. Uspelo mi je vstati že ob 4. uri ob klicu na jutranjo molitev. Vleče se v brezčasje tja do 8. Ure zjutraj. Poslušaš molitve, petje in tvoj duh blodi. V Dafniju sem moral počakati le še ladjo za odhod. Tu padem skupaj z ostalimi v kremplje atoške policije in carine. Cel Atos je do neskončnosti natrpan z umetniškimi predmeti. Policija pa z veliko vztrajnostjo preverja vse, da bi preprečila tihotapljenje. Zaslišijo te, da vidiš koliko veš o Atosu in pedantno pregledajo vso prtljago. Ob poldne se pripelje utrujena barkača pa se vkrcam. Poln vtisov in za vedno drugačen.
V. Sedanjost in prihodnost
Po sušnih povojnih letih Atos doživlja nov preporod. Vse več je mladih menihov, ki prihajajo in dajejo deželi življenje. Menda jih tri četrtine pride z univerzitetno diplomo. Nekdaj slab finančni položaj se skokovito izboljšuje. Samostani niso več odvisni od skromnih posestev zunaj Atosa. Atos je na spisku Unicefove naravne in kulturne dediščine. Za vzdrževanje dobijo precej sredstev od grške države in tudi od Evropske skupnosti. Po vsem polotoku intenzivno obnavljajo prav vse.
Obstajajo pa tudi senčne stvari. Z uvrstitvijo na Unicefov spisek so postali svetovno znani. To je pripeljalo do tega da jih želijo obiskati tudi tisti, ki z Atosom nimajo kaj dosti skupnega. Zaradi obsežnih obnovitvenih del dela na njem veliko zunanjih delavcev. To pa prinese tudi nove ideje in moti mir teh bogu posvečenih asketov.
Toda Sveta gora Atos je podobna veliki skali. Ta skala je branik pravoslavnega krščanstva. To je bil že celo zadnje tisočletje. Doživljal je vzpone in padce in preživel strahovite nevarnosti in preizkušnje. Brez dvoma bo preživel tudi pasti, ki jih ponuja moderna doba konec 20. stoletja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
