J. Mihovec: Atos – duša bizantinskega sveta I.

1
491
Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Razmajan avtobus, šoferjev prostor natlačen s križi in podobicami, vsiljiva glasba in ozka cesta, ki vodi skozi Halkidiki. Po treh urah vožnje iz Soluna pa se odpre z grička pogled na morje in na hribovit polotok. Dolg je kakih petdeset kilometrov in prav na koncu se v obliki orjaškega zoba iz morja dvigne 2033 metrov visoka gora. Pretekla so mnoga leta, ko sem prvič slišal zanj. Od takrat je ves čas živel nekje v podzavesti. Vabil je in vabil. Sveta gora Atos, ime ki obljublja skrito in drugačno življenje tako daleč stran od sodobnega sveta.

II. Zgodovina

Pravijo da je Sveta Marija, Kristusova mati pred dvema tisočletjema z ladjo potovala iz Svete dežele na Ciper. Silovit vihar je ladjo zanesel daleč s poti v današnjo severno Grčijo. Ladja je pristala ob skalnati obali in Marija razglasi deželo polotoka Atos za svoj vrt. Z leti je v tej deželici nastala edinstvena republika. V številnih samostanih, skitih, kelijah ali pa le v puščavniških kolibah živijo v črno oblečeni bradati menihi, ki so za sabo pustili vse tegobe običajnega sveta in svoja telesa in duše posvetili Kristusu.

Prvi so prišli v 7. stoletju. Več sto let so živeli neorganizirano v primitivnih naselbinah. V 10. stoletju pa zanese na Atos svetega Atanazija, ki leta 963 zgradi prvi kraljevski samostan imenovan Velika Lavra. Ta prvi samostan je sprožil plaz in v naslednjih desetletjih in stoletjih zrastejo številni samostani. Atos postane pravoslavni Jeruzalem.
Da bi tudi formalno uredili svoje življenje, so menihi v letu 972 sprejeli ustavo, imenovano Tragos. Posamezna vprašanja pa so še dodatno urejali s posebnimi listinami, imenovanimi typikon. Republiko še danes vodijo predstavniki iz vsakega od dvajsetih samostanov. Izvršilno telo Republike pa je štiričlanski svet Svete Epistasie, ki ji načeljuje Protepistate. V civilnih zadevah odloča danes guverner, ki ga imenuje Grčija, v duhovnih zadevah pa odloča ekumenski patriarh v Istanbulu.

Razvili sta se dve popolnoma različni organizacijski obliki samostanskega življenja. V samostanih ideoritov je vsak menih skrbel le zase v okviru s svojimi gmotnimi zmožnostmi. Kar je vsak menih storil za samostan, je bilo plačano posebej. Samostan je vodil predstojniški svet. V samostanih koinobitov pa menihi skrbijo skupno za vse potrebe življenja. Vsak član skupnosti ima svojo nalogo v samostanu. Nimajo zasebne lastnine in skupnost vodi duhovni oče – iguman. Organizacija se je v stoletjih spreminjala. Ko je zlata doba minila in so prišli Turki, so se zaradi gmotne stiske večinoma pretvorili v ideoritski način življenja. Tako je pretežno ostalo tja do leta 1970. Po tem letu pa zapiha drug veter in danes so prav vse naselbine v republiki organizirane v koinobitskem sistemu.

Cvetoče obdobje se konča v letu 1204. V tem letu križarji, naščuvani od Benečanov, zavzamejo Konstintanopel in začasno uničijo Bizantinsko cesarstvo. Le-to razpade na številne drobne države. Hkrati pa na Balkanu ustanovijo svoje države slovanski narodi. Kaos je bil popoln in v svetu kateremu je kraljevalo brezvladje, so bogati samostani kar vabili k ropanju. Nemirno obdobje se je začasno končalo leta 1261. V tem letu Grki ponovno zavzamejo Konstantinopolis in iz njega preženejo latinske kristjane. Pa vendar je bilo obnovljeno bizantinsko cesarstvo le še senca nekdanje moči cesarstva Romanov. Meniški republiki so tedaj priskočili na pomoč Srbi.

Že v 15. stoletju zapretijo Balkanu Turki. V tem trenutku je bil položaj Atoške republike na moč podoben položaju v Rimu sredi 5. stoletja. Papežem je postalo jasno, da Rimsko cesarstvo ne bo preživelo. Atoškim menihom skorajda tisoč let kasnje pa, da pravoslavna carstva balkanskega polotoka ne bodo kos muslimanski plimi. Kot papeži so tudi oni razumeli, da svoje usode ne morejo pustiti povezane z umirajočo državo. Šlo jim je za preživetje pravoslavnega krščanstva in z njim povezane bizantinske kulture. Podvržejo se Turkom in jih zaprosijo za varstvo. Suženjstvo je trajalo 500 let.

Turki so pri odnosu do Atosa uporabljali metodo počasnega davljenja. Globoko so se zavedali vpliva, ki ga je imela meniška republika do njihovih podvrženih, a kljub vsemu vseskozi sovražnih ljudstev. Njenega uničevanja so se raje lotili počasi in izza ovinkov. Načrtno uničenje bi sprožilo silovite in splošne upore. Samostanom so zaplenili večino njihovih posestev in jim naprtili davke. Finančno davljenje je postalo še očitnejše, ko se Rusija razvije v mogočno državo in je Turkom postalo jasno, kako zelo se Rusi zanimajo za duhovnost Atosa. Pregnali so jih šele v prvi balkanski vojni in leta 1913 so v Svetogorski republiki izpeljali glasovanje, ki je privedlo do združitve z Grčijo.

Stare težave so izginile pojavile pa so se nove. Po drugi svetovni vojni je asketsko bogu posvečeno meniško življenje izgubilo svoj čar. V letih med 1945 in 1970 je na Sveto goro prišlo izredno malo novih ljudi. Starostna struktura se je poslabšala in število prebivalcev je od skoraj deset tisoč padlo pod 1500. V letu 1963, ko so proslavljali tisočletnico Gore, niso več govorili o življenju temveč o smrti. Pa je v sedemdesetih letih prišlo do nove renesanse in na Goro so prišli novi, mladi ljudje, tako da število menihov spet raste.

III. Romanje

Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Vstop v Atoško republiko je podvržen strogim restrikcijam. Gora je posvečena Sveti Mariji. Vendar le njej. Ženskam je dostop od nekdaj prepovedan. Republika dovoljuje istočasno prisotnost le do 110 obiskovalcem moškega spola. Od te številke je 100 mest rezervirano za pravoslavne kristjane, ostanek pa za pripadnike drugih narodov.

Postopek pridobitve dovoljenja je dolg in zapleten. Najprej si je potrebno pridobiti priporočilno pismo slovenskega veleposlaništva v Atenah. To pismo in kopijo potnega lista se mora najkasneje pol leta pred načrtovanim obiskom poslati na upravo Svete gore v Solunu. Tu te uvrstijo na seznam obiskovalcev, ki so vsi v principu romarji. Najkasneje dan pred načrtovanim obiskom se mora romar oglasiti v uradu v Solunu, kjer se preveri identiteta in izda začasno potrdilo. Z njim se romar odpelje v obmejno mesto Ouranopolis, kjer se začasno dovoljenje zamenja v slikoviti diamonitrion. To pa je že dokument, ki ob plačilu simbolične vsote omogoča štiridnevno bivanje v republiki.

Čeprav je Atos polotok, je dostop možen le na en način: z ladjo. Na ladji rigorozno pregledajo ustreznost dokumentov in s tem stopi romar v drug svet. V zunanjem svetu je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Na Atosu pa je življenje je podvrženo strogim pravilom. Njihova svobodna interpretacija ni dovoljena. Vsi obiskovalci brez izjeme morajo nositi dolge hlače in srajce. Prav tako je seveda prepovedano kopanje. V republiki ni radia, televizije in časopisov. V njej velja bizantinski julijanski koledar, ki za gregorijanskim zaostaja 13 dni. Dan se začne s sončnim vzhodom, tako da astronomsko uro prehiteva za kakšne štiri ure. V republiki ni skoraj nobenega motornega prometa, edina cesta, približno čez sredino polotoka, je podobna prašni kači skozi bujno sredozemsko rastlinje. V zadnjih letih so samostani dobili tekočo vodo, elektriko pa pridobivajo z majhnimi generatorji. Tako so nekatere sobe v samostanih razsvetljene po nekaj ur dnevno. Na celotnem področju, kakih 400 kvadratnih kilometrov, ni nobene resne trgovine. Menihi so vegetarijanci in jedo le dvakrat dnevno, v pogostih postnih dnevih pa le enkrat. Nobena od živali, ki jo lahko kontrolirajo, ni ženskega spola. Ves moški živalski svet je kastriran.

III. Samostani

Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Republika je organizirana v dvajset samostanov. Med seboj si niso enakopravni, ampak so strogo hierarhično urejeni. Večina je grških. Trije pa so slovanski: ruski Sveti Pantelejmon, bolgarski Zografou in srbski Hilandar..

Skorajda vsakemu samostanu pripada še nekaj skitov. To so meniške skupnosti manjšega obsega kot samostani. Še manjše skupnosti so kelije, ki  so na zunaj podobni kmetijam. Številni menihi na skrajnem jugovzhodu polotoka  živijo v puščavniških bivališčih. Vse te majhne skupnosti so podrejene enemu od samostanov.

IV. Popotovanje

1. dan

Ladja, ki so jo že trla leta, se je leno vlekla ob obali. Pri stari trdnjavi Francocastro prestopimo mejo Republike. Meja se namišljeno vleče preko polotoka do rtiča Arapis. Kamorkoli pogledam, vsepovsod so sledovi nekdanjega življenja. Ostanki majhnih kelij in velikih samostanov.

Zamišljenost zmoti klic: delfini. Prikažejo se pred ladjo, se poganjajo ob njej in skačejo okoli nje. Pravijo da so na Atosu vedno po trije. Za Očeta, Sina in Svetega duha. Njihov ples napolni meni, suhozemski podgani dušo z veseljem.

V daljavi se pojavi samostan Xenofondos. Leži na morskem obrežju. Na vratih samostana pričaka obiskovalce množica menihov z Igumanom na čelu. Vsi samostanski zvonovi pozvanjajo v pozdrav. Praznik je. V spremstvu petja menihi odpeljejo obiskovalce v samostan. To je nepravilno oblikovana zgradba z visokim obzidjem in obveznim obrambnim stolpom, vključenim v obzidje na njegovem najšibkejšem delu. Na njegovem dvorišču stoji katolikon. To je pisano pobarvana cerkvica s številnimi kupolami. Samostan v obliki trdnjave je iz desetega stoletja, ko ga je ustanovil sveti Xenofondos, sodobnik svetega Atanazija. Pa mi duša ne da, bi ostal. Še toliko je treba videti.

Po polurni hoji se prikaže Dochiariou. Ta je eden manjših, a prav prijetno ljubek. V samostanu me pričaka mlad menih odgovoren za goste. Po nekaj stavkih vpraša, od kod sem. Slovenec. Pravoslaven? Žal, ne. Ogenj v očeh mu ugasne in vidim, da si misli svoje. To je z dnevi postala prava stalnica. Pa je prijazen fant in ponudi mi ogled samostana. Samostan je majhen in se katolikon skorajda tišči obzidja. V prostoru zraven njega je kapela s čudodelno podobo Matere božje. Menih odpre vrata in zapoje. V polmraku se pokaže ikona. Pokleknem in se dotaknem tal in naredim križ. Tako po pravoslavno, z desne na levo. Popelje me še v cerkev. Pokaže vse bistvene dele in ko vidi, da me zanima, se razgovori. Mlad je še, pa mu v očeh žari žar spreobrnjenca. Pove, kako delajo pravoslavni, jaz pa kako mi, katoliki. Pa pove, da mi delamo narobe in da je papež krivoverec in hudič. No ja, že mogoče pravim, toda prava vera je v srcu in s tem se strinja.

Pot me vodi ob obali. Ob njej leži drobna njivica, ki jo obdeluje menih. Vzamem fotoaparat in ga slikam. Opazi me in se obrne stran. Ko se mu opravičim, me niti ne pogleda. Vedel si, da ne smeš, pa si kljub vsemu.

03 atosTokrat je moj cilj Zografou. Na obali leži njegov arsenal, to je majhna trdnjavica z obvezno cerkvico, ki brani dostop do samostana, ki leži uro hoje v notranjost. Do njega vodi sesuta cesta. Pošteno se zagrizem v breg, ko prihrope mimo mene razmajan džip, poln menihov. Vzamejo mi nahrbtnik in me povabijo zraven. Ne, ne pravim, saj sem prišel hodit, pa še sardina preveč v konzervi bi bil. Zografou je ponos bolgarskega krščanstva. Ustanovljen je bil v 11. stoletju in od takrat je orjaška zgradba sprejemala predvsem bolgarske menihe. Dvorišče zapolnjujeta dve cerkvici. Odvedejo me v sprejemno sobo – archontariki. Cel samostan je poln nostalgije kraljevskim časom. S sten slovesno visijo slike kraljev, kraljic in velmož iz 19. in začetka 20. stoletja. V pozdrav mi prinesejo na pladnju kozarec vode, nekaj krepkega in grško slaščico podobno turškemu medu, ratluku.

Imeli bomo nekaj sitnosti pravi menih, praznik imamo pa imamo goste iz srbskega in ruskega samostana, pa te bomo kljub temu nekam namestili. Pop, Srb iz Pirota, ki zadevo gleda s strani in posluša mojo srbščino, vpraša, od kod sem. Slovenec? Kaj počneš tu, toliko smo storili za vas, pa nas ne marate, zavzdihne.

V pogovor se vtakne še Mladen, 27-letni Srb, begunec iz Republike Srpske, ki si na Sveti gori, daleč od doma služi kruh. Doma je vse razsuto pravi, pa se je treba nekako znajti. pravi s trpkim glasom. Toliko si imava povedati. Najini domovini danes loči nešteto pregrad. V Sloveniji še vedno vidi svetinjo udobnega življenja. Počasi, mu pravim. Tudi pri nas se vse ne sveti. Bo že res, pravi, toda ti bi moral videti našo realnost.

Zgodaj je še, pa nas porabijo za pripravo cerkve. Vsepovsod polno fresk in ikon. Ko vidijo moje navdušenje, mi pokažejo relikvije svetnikov in mučencev. V srebrnih šatuljah so bogato okrašene kosti. Poduhaj, pravijo, kosti pravih svetnikov prijetno dišijo. Poduham in res. Na stenah pritegneta pozornost dve freski. V prvi je prizor božje lestve. Bog nas je ustvaril in nam dal možnost zveličanja. Na poti k Bogu se vzpenjamo po lestvi. S poti številni skrenejo in padejo v kremplje hudiča. Zveličani pa pridejo v dobrotljivo božje naročje.

Na drugi strani pa še kamenček k zbirki številnih in globokih nesporazumov med katoliškimi in pravoslavnimi kristjani. Latinski kristjani s papežem na čelu sežigajo v stolpu ujete pravoslavne menihe. Dogodek se je zgodil v letu 1276. Takrat je prebivalce samostana opozoril na nevarnost božji glas. Vsi, razen 26 najbolj pripravljenih, so zbežali. Le ti so se zatekli v stolp in ko so prišli vojščaki, se niso hoteli udeležiti katoliškega bogoslužja in prestopiti v veri. Pa so jih katoličani žive sežgali in naredili iz njih mučenike.

Po večernem bogoslužju je prišla na vrsto večerja. Ta vedno poteka v prostoru, imenovanem trapeza, ki je na nasprotni strani cerkve. Vse poteka po strogem protokolu. Najprej vstopijo menihi, nato pa mi, ‘civili’. Zasedemo svoja mesta in se dvignemo v molitvi. Večerja poteka v popolni tišini vseh prisotnih. Edini, ki govori, je menih, ki na prižnici bere iz Svetega pisma. Ko konča, vstanemo k zaključni molitvi. Iguman blagoslovi še kos kruha in kozarec vina in ga ponese do vseh prisotnih. Prostor zapustijo najprej menihi in nas ob izhodu blagoslovijo.

Se nadaljuje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite