Geslo letošnjega Socialnega tedna, Skoči ven, kot primerjava med počasi se kuhano žabo (glej poslanico) s slovenskim družbeno-ekonomskim stanjem je zanimiva iztočnica. – Če ta zabavna primerjava drži, potem se bo ta »kuharski recept« zagotovo tudi zgodil. – Zakaj le? – Ker se žaba v takšnih okoliščinah vedno skuha. Smiselno se je torej vprašati, če ima naša družba značilnosti žabe in pogoje, v katerih se (s)kuha. Poglejmo najprej žabo in lonec, kuharja pa nekoliko pustimo ob strani.
Za žabo je značilno, da si izbira toplo in stoječo vodo – mlakužo. V tem okolju se lažje skriva in se ji ni potrebno truditi ali tekmovati z močnejšimi in spretnejšimi – s konkurenco. Skratka, v tem umirjenem okolju je obilje hrane, samo (po)čakati mora in gotovo se kaj najde. Vsaj dokler ne pritisne zima. Studenčnica ali napori, ki jih zahtevajo brzice, žabi niso pogodu. Nasprotno, v svojem okolju uživa in ga ne namerava zapustiti, ker dobro ve, da je vse drugo prenevarno in negotovo.
Žaba zasleduje interes svojega želodčka in zmožnosti, ki so ji določene z dolžino jezika, s katerim lovi plen. Poglejmo, kakšne so osnovne ekonomske značilnosti slovenske družbe: 1. nacionalni interes, 2. kadrovanje, (1. del) ter 3. konkurenčno okolje, 4. korupcija in 5. poenotenje oz. neusklajenost interesov (2. del).
Zgrešenost nacionalnega interesa
Nacionalni interes: Očitno je, da velja: naj stane, kar hoče – državnega premoženja ne želimo prodati. Pa naj bo po visoki ali nizki ceni, tudi v primeru, da bomo plačevali izgube iz poslovanja »naših družb« – tega ne nameravamo. To je izpričana dolgoletna empirika od osamosvojitve dalje. Bolj kot to je zanimivo, da smo v časih pred osamosvojitvijo imeli družbeno premoženje in sofisticiran način upravljanja, ki ga je usmerjala t. i. KP. Sedaj imamo pravno ureditev po vzoru zahoda, ki pa jo upravlja država na manj sofisticiran upravljavski način.
Odsotnost ocenjevanja in spremljanja učinkovitosti
a. Ugotavljanje učinkovitosti: Primerjalne ocene učinkovitosti upravljanja slovenskih podjetij s tujimi tovrstnimi podjetji nikoli nismo želeli ali mogli izvesti. Že preprosta ravnanja potrošnikov kažejo, da smo praviloma preferirali tuje proizvode, seveda če smo le mogli (nekoč npr. v Trstu in drugod). To se tudi danes ni dosti spremenilo. Uspešnosti upravljanja ne želimo verodostojno primerjati, čeprav obstajajo iste mednarodne računovodske in druge primerljive kategorije, ki jih je mogoče konsistentno primerjati skozi daljše časovno obdobje. Če že, so na voljo ad hoc primerjave, ki zasledujejo želeni cilj sporočanja. Razne mednarodne lestvice in rating ocene pa so redke ali se celo postavljajo pod vprašaj, ker utegnejo biti moteče.
Odsotnost poslovne vizije
b. Privatizacija: Beseda, ki stigmatizira in s katero se lahko diskreditira in celo zmaga na volitvah – in to ne samo enkrat.
Se še spomnite? Državljanom Slovenije so bili v letih 1995/1996 izdani certifikati in s tem različne možnosti izbire. – Kam z njimi? – Nekaj plenilskih rib, ki so imele zgodnjo poslovno vizijo, je opustošilo ribnik in dobili smo novega sovražnika, ki ga je bilo potrebno izločiti. Odstraniti, preden bo prepozno in bo kapital postal znan in neobvladljiv. To pomeni, da ta ne bo več od vseh in od nikogar. Čeprav smo bili takrat opozorjeni, naj ne nasedamo obljubam in naj ne prodajamo certifikatov akviziterjem ipd., se tega ni dalo preprečiti. Tudi po zaslugi vplivnih javnomnenjskih voditeljev. Izbrani privatizacijski model se je ob tem vse glasneje kritiziral, da smo zgolj dobili barone pooblaščenih investicijskih družb (PID) ipd. Obenem se je krepilo mnenje, da bi morala družbena podjetja preiti v last menedžmenta – vodilnih in zaposlenih. Ti so dobivali neformalno in finančno podporo (financiranje odkupov podjetij). Ko so se zgodili »Merkur«, »Laško«, »Mercator«, »Istrabenz« idr., je bilo tovrstne retorike konec. Tudi razne družbe pooblaščenke, ki so bile v lasti zaposlenih in so skupaj z menedžmentom obvladovale podjetja, so izginile. Notranji in prepleteni problemi ter njihovo slabše poslovanje so negirali omenjeni idejni koncept. Po tem je ostalo jasno, da državljani od vsega skupaj nimamo kaj dosti, razen dolgov, ki jih moramo plačati za takšno povezano privatizacijo in nakopičene slabe bančne kredite, ki so vse to podpirali. – Kljub vsem scenarijem smo vsebinsko na isti točki, lastnik premoženja še vedno v veliki meri ni znan, vsi skupaj pa smo siromašnejši. – Ne samo tisti, ki so imeli »poslovno vizijo« in so si nakopali bančne in druge obveznosti. Dejstvo je, da sta upravljanje in nadzor še vedno v veliki meri pri državi, nakopičene obveznosti pa na ramenih davkoplačevalcev.
Več lahko preberete na strani Socialnega tedna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
