J. Ličen, Radio Ognjišče: Slovenski pasijon

0

Bližajo se velikonočni prazniki, vendar še pred tem bo potrebno, vsaj tako kaže, prehoditi pot trpljenja in zasmehovanja, pot žalosti in krivic. Mislim, da ni naključje, da moramo slovenski katoličani prav v tem času doživljati svojevrsten pasijon. Ni velikonočnega jutra brez velikega petka in to kristjani tega sveta še kako dobro vemo. Tudi zaradi tega spoznanja ne izgubimo poguma in moči, četudi je pasijonska zgodba nekega naroda še tako trpka in kruta. Tudi slovenski narod ni pri tem izjema, naša domovina še vedno vpije od bolečine, vojna in povojna dogajanja so še vedno pod Kalvarijo, Judežev denar še vedno polni ječe, Jeruzalemskim ženam se jemlje dostojanstvo, veselo sporočilo želijo umakniti iz javnega življenja. Sprašujem se zakaj? Vsak zase prisegamo na ljubezen do domovine, do pravične družbe, do otrokom prijazne družine; ko se pa izvoljeni znajdejo na piedestalu oblasti, si kot Pilat umijejo roke in v en glas kričijo: “Križaj ga!”

Čeprav je bilo na račun družinskega zakonika izrečenih veliko besed, dovolite, da tudi sama še enkrat povem to, kar sem v mojem komentarju zapisala pred leti, ko se je pripravljal prvi referendum na to temo. Zapisala sem: “Naravni zakon je bil v vseh civilizacijah podlaga za sprejem človeških zakonov. Kjer se ta ni spoštoval se je narava maščevala, pa naj bo to v odnosu do okolja ali do človeka.” In za temi besedami še vedno stojim, zato ne razumem čemu ponovno prepričevanje prepričanih.

Ne morem razumeti, da to vsi ponavljamo in kljub temu se dogajajo neumnosti. Že tisočletja drži, da je družina temeljna celica družbe; ankete med mladimi kažejo, da jim največ pomeni družina, ljudje, ki niso poznali očeta ali matere iščejo in si prizadevajo, da bi spoznali svoje korenine; mi pa dan za dnem poslušamo kako smo konservativni, ker prisegamo, da je družina oče, mama in otroci. Hvala lepa, ponosna sem, da sem konservativna, take pripombe vzamem kot kompliment. Drage gospe in gospodje, zelo se boste morali potruditi, da me prepričate, da sem iz matere postala oseba 1 in da je moj mož oseba 2. Bojte pa se dneva, ko bodo vaši otroci ugotovili kaj ste v njihovem imenu sprejemali.

Boli me, da se zaradi napačne interpretacije dogaja sovraštvo in razdor. Le kako lahko rečete, da tisti, ki ne podpiramo tega skropucala, ki se imenuje družinski zakonik, sovražimo istospolno usmerjene ljudi. To ni res, nihče nikogar ne sovraži, razumite enkrat za vselej, da imeti rad rodnega očeta in rodno mater ne pomeni sovražiti nekoga drugega. Star pregovor pravi: “Živi in pusti živeti.” Zato preprosto prosim, ne delajmo sovraštva, spoštujmo različnost. Pri Karitas še kako vemo kaj pomenijo stiske družin, stiske otrok. Ne delajmo novih. Sedaj ni čas za politične norosti, temveč je čas za popravilo napak, je čas, da se ljudem vrne dostojanstvo; zato lepo prosim ne delajte raziskav po meri politike, temveč raziščite kaj so želje in potrebe slovenskega človeka. Brez solidarnosti v družini, bi bilo stisk še veliko več, zato tudi v slovenskem pasijonu stojijo besede: “Glej tvoja mati, glej tvoj sin.” Le razumeti jih je potrebno.

Ni potrebe, da bi šli v Škofjo Loko gledat Juda Iškarjota, dovolj je, da gremo med tako imenovano elito znanstvenikov. V pravem pasijonu bomo srečali le enega Judeža, v parlamentu in raznih komisijah pa kar padajo iz omar. Nič ne bom obsojala, verjamem celo, da je bilo vse narejeno po zakonu, tako neumni vendar niso, da ne bi znali poskrbeti zase, niso pa tako pametni, da bi, kljub visoki znanosti znali poskrbeti za svoj narod. V tem kontekstu je problem moralni zakon. Na eni strani mladi strokovnjaki, ki delajo za drobiž ali so celo brez dela, na drugi strani pa spoštovani profesorji, ki odjedajo kruh in kariero mlademu rodu. Čestitke gospe ministrici, ki je takoj po razkritju odstopila, kaj pa ostali, saj ni bila sama!? Če sem iskrena marsikdaj medijem ne verjamem in tudi pri zadevi tako visokih honorarjev še vedno po tiho upam, da le ni res. Ko sem v vseh teh letih, ko se je to dogajalo stalno poslušala o lačnih otrocih, o mladih, ki jim je zaradi pomanjkanja denarja potrebno ukinit študentske bone, prevoze, pa o zmanjšanju študentskega dela in kaj vem še kaj, me kar zmrazi. Da smo si na jasnem, vem, da vsak delavec zasluži svoje plačilo, vem pa tudi, da vsaka civilizirana družba nosi bremena drug drugega. In od spoštovanih učenjakov bi človek to pričakoval. Sramota.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.