J. Ličen, Radio Ognjišče: Kdo bo koga?

1

Morija v Parizu je spet zarezala rane v srce človeštva. Ob božičnih praznikih smo po vsem svetu veliko govorili o miru, ljubezni, strpnosti. Kdor je prisluhnil s srcem si je upravičeno mislil, da se bodo strasti vojne, nasilja in sovraštva umirile in, da po novem letu vse boljše bo. Napad na uredništvo satiričnega časopisa v Parizu je zarezal rano direktno v srce Evrope. Človek nima besed. Toda to je drobec vsega kar se dogaja po svetu. Vsak napad je preveč, vsako nasilno prekinjeno življenje je sramota človeštva.

Gledano z globalnega vidika me boli apatičnost vseh nas, ko slišimo o samomorilskih napadalcih, ko vidimo po cestah trupla otrok, mater, civilistov. Ostajamo neprizadeti, no ja, morda tisti trenutek le dahnemo »ubogi ljudje« in gledamo novice dalje. Morda zato, ker je to daleč in se na taki razdalji čutimo varne, zato ostajamo hladni, brezčutni. Zgleda, da skrajneže to moti in jim ni dovolj, da ubijajo v lastni deželi, zato udarijo tja, kjer vedo, da nas bo bolelo. Zato bi v tem kontekstu rada povedala, da niso nič manj pomembne žrtve v Iraku, Siriji in drugod po svetu, kot tiste v Parizu. Najhuje pa je, da se to dogaja v imenu Boga. Koliko kristjanov so v zadnjem času umorili po vsem svetu, mi pa molčimo. Svet je molčal, ko so pobijali Indijance, svet je molčal, ko so pobijali črnce, svet je molčal, ko so pobijali Jude, tudi Slovenci nismo izjema; če bo šlo tako naprej ne bodo ubijale puške, temveč naš molk. Kdo bo molčal zadnji pa je drugo vprašanje.

Vse skupaj je tako neskladno, da se človeku meša. Istočasno obsojamo smrt nedolžnih ljudi, kar je tudi prav, v isti sapi pa bi, prav tako nedolžne ljudi, pokončali z injekcijo. Ob informacijah o uboju iz usmiljenja do bolnika v Kliničnem centru v Ljubljani vse zveni tako, da je sicer po veljavni zakonodaji to prepovedano, vendar, ker je evtanazija pri nas tabu tema, bo, po mnenju liberalnih politikov in posledično tudi medijev, potrebno o tem govoriti na glas. Lepo vas prosim, kakšna tabu tema, kaj bomo govorili na glas; zdrava pamet pove, da je življenje dar in ga je potrebno preživeti in doživeti v dobrem in hudem. Nihče nima pravice s svojo odločitvijo naložiti status morilca drugi osebi.

Papež Frančišek nam je ob novem letu poslal poslanico »Ne več sužnji, ampak bratje«. Kako si želim, da bi njegov poziv k bratstvu dosegel slehernega zemljana. Ja, tudi tiste, ki so postali novodobni sužnji lastnega pohlepa. In prav to slednje bo potrebno odpravit. V lastne verige ujeti politiki in namišljeni gospodarstveniki so razvrednotili sebe in ljudi okrog njih. Ob papeževi poslanici in naštevanju krivic ponižanih in razžaljenih ljudi sem podzavestno pomislila na zbor sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco. Pred oči mi prihaja zbor sedanjih, novodobnih sužnjev, ki so si dovolili sanjati o samostojni deželi in zaradi pohlepa nekaterih pristali na zavodu za zaposlovanje. In tudi pri nas je ta zbor velik: tisoči brezposelnih, tisoči na minimalni plači, tisoči z denarno socialno pomočjo, tisoči z minimalno pokojnino in kar je najhuje tisoči mladih, ki zaradi razmer, v katerih so se znašli odklanjajo misel na družino in bežijo iz lastne domovine. Prav ob zadnjem se mi je zdelo zanimivo in vredno slišanja razmišljanje mlade matere petih otrok, ki je rekla: »prepričana sem, da se bodo enkrat tudi pri nas razmere spremenile, danes se mi marsikdo čudi, da imam toliko otrok, toda ti otroci bodo s svojim delom polnili pokojninsko blagajno, zato me ni strah prihodnosti.« Zanimivo, Bog daj, da bi bilo res.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Perfekten članek.Z drugačnega zornega kota kot običajno.

    Z zornega kota, ki prikaže pravi problem in terja rešitev.

Comments are closed.