J. Ličen, Novi glas: Priložnost za dobra dela ali cunami

0

V Sloveniji se v zadnjih tednih vse vrti okrog beguncev. Vlada, civilna zaščita, policija, humanitarne organizacije delajo, kaj delajo: garajo! Mnogi očitajo, da na ta val beguncev ali ‘cunami’, kot temu nekateri rečejo, nismo bili pripravljeni. O, moj Bog, le kdo bi si lahko tako mislil! Tehnično res nismo bili pripravljeni, ker je preseglo naše zmogljivosti, toda srčna pripravljenost je bila in je še velika. Pomagati, blažiti, ‘narediti to, kar mož je storiti dolžan’, se odseva na vsakem koraku.

Na področju Koprske škofije res ni beguncev, toda v Škofijski karitas Koper smo takoj začutili, da tudi naši sodelavci na vzhodni in južni meji rabijo podporo, pomoč. Brez velikih besed smo začeli zbirati pomoči: odeje, topla oblačila, obutev, še posebej so bile sodelavke pozorne do stvari, ki jih potrebujejo majhni otroci. Veliko čeveljčkov, škorenjčkov, toplih bundic se je zbralo. Naš br. Gregor pa je s pridom polnil kombi in vozil: Dobova, Brežice, Celje, Maribor, Šentilj.

Vzporedno s tem so se začeli prijavljati prostovoljci, ki so pripravljeni pomagati sodelavcem v begunskih centrih in na meji pri delitvi hrane, oblek ali preprosto stati ob strani predvsem materam z majhnimi otroki. 29. oktobra je šla na Šentilj prva skupina. Ljudje različnih starosti in poklicev, vendar z eno samo željo POMAGATI. Morda le nekaj misli ob vrnitvi:
– Br. Gregor iz Vipavskega Križa: “Nedelja, kličejo me iz Slovenske karitas, če lahko pomagam pri prevozu hrane iz Roj v Vrbje (škofija Celje). Seveda grem. Pomagam, tudi zato, ker sodelavca Matej in Miha komaj stojita pokonci od utrujenosti. Ogromno ljudi, žalostnih, utrujenih”.
– Gospa Janja iz Podnanosa: “Včerajšnji dan si bom zapomnila za vedno. To so otroci, ki te nemo gledajo, želijo si nasmeha, ker njihove mame zaradi utrujenosti tega ne zmorejo. Noseče mamice, skoraj bosi mladi fantje… zgubljen deček, ki joka in kliče mamo… bolna stara ženica. Pomagamo lahko na vsakem koraku. Bilo je neprecenljivo, dragoceno. Zato bom šla vsakokrat, ko me boste potrebovali… Vi kar pokličite”!
– Sestra Felicita z Mirenskega Grada: “Moja redovniška obleka in z njo tudi jaz sem bila deležna toliko spoštljivosti; v življenju nisem v enem dnevu slišala tolikokrat ‘hvala’…. prosim, pokličite me še kdaj”.
Ko berem te besede, si rečem: “Res, to je cunami ljubezni do bližnjega”.

Več lahko preberete na noviglas.eu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.