J. Levart, Radio Ognjišče: Stari starši, potrebujemo vas!

1

V vročini in sopari poletnega večera, za mizo delovne sobe, se mi ob nastajanju pričujočega prispevka, pogled ustavi na domači, podružni cerkvi sv. Ane. Ta pogled je bil odločilen navdih tokratnega komentarja. In še nedelja, ki je pred nami, je posvečena ravno njej in njenemu možu, svetemu Joahimu. Pomislil sem, da bi bilo kar malce »krivično« do njiju, če bi navdih ignoriral in mačehovsko zamahal z roko.

Sv. Ana in Joahim – zavetnika mnogih poklicev in priprošnjika materam, očetom in družinam. Zakonca, ki delita usode mnogih današnjih mož in žena: nista mogla imeti otrok, a zaupala Bogu, da jima v tej preizkušnji lahko pomaga. Vztrajala sta v zaupni molitvi in na starost le dobila tako želenega otroka, hčerko Marijo, Jezusovo mater. V njuni družini se je tako pričela odvijati velika odrešenjska zgodba, ki je dosegla svoj vrhunec v njunem vnuku – Jezusu Kristusu.

Sv. Ano in Joahima opredeljujeta dve ključni poslanstvi: bila sta Marijina starša in Jezusova stara starša. Dedek in babica, kot bi danes rekli otroci.

Ob godu sv. Ane nam je dana lepa priložnost, da razmislimo, najprej o svojih starih starših, o svojih vnukih in našem odnosu do njih. Lahko tudi splošno, o vlogi starih staršev v družini, družbi in Cerkvi. Prebral sem, da človek hitro pozabi, kaj je slišal od drugih ljudi, pozabi tudi na njihova dela, a nikoli ne pozabi, kaj je ob ljudeh občutil. Iz lastne izkušnje, odraščanja ob starih starših, vem, da to drži. Besede so pozabljene, podoba bledi, a občutek prijetnosti, topline, varnosti in sprejetosti nas zaznamuje in ostane za vse življenje. Vsak izmed nas, ki je imel milost srečanja in preživljanja otroštva ali mladostništva s svojimi starimi starši, razume o čem govorim. Gre za temeljno naravnanost starih staršev do njihovih vnukov. Z drugimi besedami: govorim o njihovem poslanstvu, ki je starim staršem lastno in nenadomestljivo.

Velik in pomemben je prispevek starih staršev v življenju njihovih vnukov. Tega se verjetno premalo zavedamo in ne cenimo. Tako na osebni, kot tudi na družbeni ravni.

Pred kratkim sem starejše v Domu sv. Jožef v Celju vprašal o njihovih starih starših. Mnogi se jih spominjajo ravno po tem, da so jih naučili prvih molitvic ali so jim prvi pripovedovali svetopisemske zgodbe. Te zgodbe so jim ostale za večno zapisane v spominu. Morda še bolj temeljito, kot vse kasnejše kateheze, ki so jih bili deležni. Uvajanje v duhovnost in posredovanje vere je eno izmed najbolj pomembnih poslanstev starih staršev. O tem je prepričana tudi Katarina Wiley, ustanoviteljica mednarodne katoliške zveze starih staršev. »Stara mama, ki je kleče molila rožni venec, je moja prva podoba molivca«, pravi Katarina in dodaja, da je ob njenem zgledu postala vera in molitev nekaj samoumevnega, nekaj, kar je raslo skupaj z njo.

Danes, ko te samoumevnosti oz. spontanosti in zraščenosti vere in življenja ni več, niti med sodobnimi starimi starši, kaj šele starši, je prav, da se začnemo vsaj zavedati pomena poklicanosti starih staršev pri duhovnem oblikovanju svojih vnukov.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.