J. Levart, Radio Ognjišče: Kdo si, Evropa?

5

V teh dneh smo lahko v enem izmed slovenskih časopisov zasledili, da večje slovensko podjetje svojim zaposlenim – muslimanom – med odmorom dovoli razgrniti molilne preproge, da lahko opravljajo svoje molitve. Ne mislim razpravljati in moralizirati, da se ob tem ne oglasi nobeden od slovenskih »kvazi« levičarjev s svojo teorijo o laičnosti naše družbe, o ločitvi cerkve od države in podobne zlajnane fraze, ki smo jih Slovenci vajeni vedno, že ob najmanjšem pojavu krščanskega v družbi ali javnosti. Samo zamislite si odziv naše javnosti in medijev, če bi v kakšnem podjetju, Bog ne daj, v kakšni inštituciji ali šoli slovenski kristjani zahtevali petminuten odmor, ko zvoni angelovo čaščenje.

Zdi se, da Slovenci in Evropejci iz svoje protikrščanske naravnosti ne vemo točno kam umestiti sodobne migracijske spremembe, predvsem pa njihovo kulturno in religijsko ozadje. Razumljivo, da jih ne znamo umestiti, ker v prvi vrsti sami ne vemo kdo v resnici smo. Pa vendarle je, vsaj iz ljudske debate, moč razbrati, da nam prišleki vseeno stopajo na žulj in povzročajo strah, včasih tudi pretiran in neutemeljen.

Mogoče pa je to priložnost, da se ne samo vprašamo ampak tudi pričenjamo zavedati svojih korenin in da se jih prenehamo sramovati.

Prav zanimivo bi bilo, če bi muslimani tako trumoma drli v Evropo leta 2006, ko smo se odločali o preambuli evropske ustave. Kakšno zadrego smo imeli takrat, da bi v tekst zapisali besedo krščanstvo. Nezaslišano! Kaj vse smo takrat izumljali namesto te besede: humanistične vrednote, duhovnost, svobodo, razum, mir … Vse lepo in prav, a postali smo še bolj zmedeni, saj te besede »ne pijejo vode«, ker ne vemo na kaj jih nasloniti. Posebej še danes, ko pred njimi stoji na deset tisoče beguncev, ki pa nasprotno od nas, dobro vedo kdo so in so na svoje poreklo, vero in kulturo ponosni. Predstavlja jim nekaj samoumevnega, kot sta voda in zrak. Bi bili danes evropski politiki, predvsem socialistični pol, manj bojevit pri nasprotovanju krščanstvu? Kako prav je v tem kontekstu imel nadškof Zore, ko je pred kratkim dejal, da Evrope ne ogrožajo muslimani, ampak da se ogroža sama.

Kdo si, Evropa, je torej ključno vprašanje, ki ga nam postavljajo begunci in na katerega bomo morali najti odgovor. V bistvu odgovor poznamo, ampak se ga sramujemo, ker je v njem beseda Kristus. Ne bojimo se islama, bojimo se samega sebe. V tem je naša težava!

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Država ni zato, da ljudem nagaja in jih ovira pri izražanju njihovih notranjih potreb materialnega in duhovnega tipa, tam kjer te ne posegajo v svobodo drugega, ampak da jim pride nasproti in ustvarja razmere, ki jim bojo pri tem pomagale. Podobno naj bi ljudje ali podjetja delali drug drugemu.

    To naj bi seveda veljalo tudi za versko svobodo. Za kristjane ali muslimane ali jude ali budiste. Ne vem, zakaj tako zgražanje, če se v podjetju Sava muslimanom dovoli, da med odmori molijo. (Bogu hvala, Alahu hvala.) Zgražanje tudi med kristjani. Mogoče ker jim prebuja slabo vest, ker oni med odmori ne molijo.;)

    p.s. Se pa stinjam s poanto članka, da je evropski laicizem slepa ulica. Posebej tragično mi je poslušati domnevnega kristjana, ki se sklicuje na ideje laicizma in v strahu pred islamizacijo pritrjuje dominaciji laicizma v Evropi. Takim predlagam, naj si grejo pogledat miselne temelje in ustavno ureditev ZDA.

    • “Ne vem, zakaj tako zgražanje, če se v podjetju Sava muslimanom dovoli, da med odmori molijo.” Zato, ker ne molijo k Titu.

      “Zgražanje tudi med kristjani.” Ker mnogi kristjani sledijo nadškofu Šuštarju in tedanjemu papežu, ki sta rekla: “Milan Kučan je v redu, je vzor!” in sam papež Janez Pavel II ga je odlikoval z »Vitezom reda Papeža Pija«. Zelo znano pa je dejstvo, da je Milan Kučan molil k Titu. Tako znano, da je pravi čudež, ker tega vi gospod I. F. ne veste.

      • Res ne vem, zakaj je manevre vatikanske diplomacije treba oprtati na rame spomina na blagega škofa Šuštarja.

  2. Ključ rešitve je iskreno in ljubeče domoljubje, ki je posledica sonaravnega, sostvarstvenega življnja, ki upošteva naravna to je stvarstvene zakonitosti in vrednote.

    Človek opravlja svojo plemenito poslanstvo človeškosti, ko živi sonaravno, sostvarstveno, kar pomeni, da je v ravnovesju in harminiji z domačim okoljme, ki je po duhovnosti in kulturi izvirno, kar bogati svetovno kulturo.

    Tudi cerkve bi morala biti bolj sostvarstvena, domoljubna in se ne sramovati domače glasbe in pesmi v cerkvi. vsaj za zahvalno nedeljo kakšen vzorec, če drugače ne.

    Dokler bo domača izvirna ustvarjalnost in kulturna dediščina na stranskem tiru, bo malodušje in razkroj vrednot. Tudi na verskem področju, saj kulturna bit človeka celovita.

  3. Ali ni žalosten kulturni pogled, da mediji spodbujajo širjenje izgube slovenske kulturne identitete na področju slovenskega jezika, slovenskih izrazov, ki jih najpogosteje uporabljamo v vsakdanjem življenju, ki bi naj odsevali našo pozitivno naravnanost, veselost, radost, srečo do samega sebe in soljudi v domačem slovenskem okolju.

    Poglejmo nekatere takšne izraze: ful ( kot bi namigovali na fuj), evo ( kot bi namigovali na koruptiven odnos), čao ( kot bi lep pozdrav obrnili na glavo), okej ( kot bi želeli nadrsati kot pri hokeju), žur ( kot bi že žlobudrali od opitosti), fešta ( kot bi mamigovali na vse drugo kot pa na veselje), vau ( kot bi zalajali), ki bi naj zamenjali lepe, domače besede: zelo, veliko, glej, to, tako, takole, srečno, dobro, v redu, veselje, veselica, začudeni o…

Comments are closed.