Kam vodijo stališča, ki pozivajo k prepovedi drugačnih zborovanj in izražanja stališč?
Predstavljate si, da si kupite novo sodobno mestno kolo sinjemodre barve. Takoj po nakupu z njim naredite en krog po vaši soseski, da ga preizkusite. Z nakupom ste uresničili svoje sanje, še posebej pa vam je všeč njegova sinjemodra barva. Ko ga preizkusite, vas že za drugim vogalom ustavi vaš sosed, ki vas že od daleč opazuje; pravzaprav se osredotoča na vaše kolo. Ko se pripeljete do njega, takoj pripomni, da tako grdo obarvanega kolesa že dolgo ni videl. Da bi namesto sinjemodro obarvanega kolesa morali nujno kupiti rdečega in da sinjemodra barva ne sodi v vašo sosesko, ker moti njen pravi značaj. Ko ga imate že dovolj, pa še povzdigne glas in le malo manjka, da ne zakriči, da bi bilo najbolje, da kolo vrnete v trgovino. Njegovemu vztrajanju ne sledite, čeprav vsakič, ko se peljete mimo njegove hiše, kriči za vami, da bo na naslednjem zboru sosedov v soseski zahteval prepoved vožnje s sinjemodrimi kolesi. Doma se sprašujete, zakaj ni strpen do vašega sinjemodrega kolesa, ki vam je izjemno pri srcu.
Banalna zadeva, boste rekli. Morda. Po eni strani pa kaže na popolno odsotnost odprtosti do različnosti, ki se vsakodnevno dvokrožno prenaša iz javnega prostora v zasebni in nazaj. Človeško je, da se nam dvigne pritisk, ko se ne strinjamo z določenim mnenjem, a enako človeško je, da smo do različnih mnenj strpni.
Ko je pravilno le eno stališče
V slovenskem javnem prostoru se je v zadnjih desetletjih na različnih ravneh ustvarjalo stališče, da ni dovoljeno imeti lastnega stališča, še posebej ne različnega od oseb, ki nastopajo izza pozicije moči bodisi v šolah, bolnišnicah, centrih za socialno delo in javni upravi ali politiki. Tam prevladuje mnenje, da je pravilno le eno stališče, za nasprotna stališča pa seveda ni prostora. Bog ne daj, da bi si upali izraziti lastno stališče, ki bi bilo različno od prevladujočega (beri: pravilnega), kaj še da bi spodbujali debato in soočenje ter strpnost do različnih stališč. Saj je vendar pravilno le eno stališče! Le redki so se upali oziroma si upajo zoperstaviti takšni dogmi. Ko pa se kakšen posameznik ali skupina odloči zoperstaviti se prevladujočemu stališču, se to ravnanje hitro označi za sovražni govor, čeprav o njegovih sestavnih elementih, kot so spodbujanje sovraštva in nasilja, ni ne duha ne sluha. Prevladujoči poli moči določeno mnenje označijo kot sovražno le zato, ker nasprotuje njihovemu, seveda edino pravilnemu mnenju.
Zadnje leto je izpostavilo številne takšne primere, pri tem pa vendarle izstopa bizarna saga glede zbiranja skupine žena pred ljubljansko porodnišnico, kjer molijo za vse nerojene otroke, ki zaradi splavov nikoli ne bodo dočakali svetlobe. Gospe so se letos marca znova nekajkrat zbrale in molile pred porodnišnico. V svobodni in demokratični družbi in državi bi se ob njihovem zbiranju obregnili in zamahnili z roko le redki mimoidoči. Vendar seveda ne v slovenski družbi.
Pojavili so se takšni in drugačni glasovi, da je njihovo zbiranje in molitve nesprejemljivo, saj razširja sovražni govor zoper pravice žensk. Takšni histeriji in ihtenju se je na dan žena med drugimi pridružila tudi sedanja varuhinja človekovih pravic. V zadnjem mesecu pa so se takšni pozivi še zaostrovali, stopnjevali in klicali k prepovedi takšnih in podobnih zbiranj. Takšna mnenja in stališča so v demokratični družbi legitimna pri sodelovanju v javni debati glede pomembnih družbenih vprašanj. Hkrati pa kažejo na popolno nerazumevanje pojma človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem pravice do svobode izražanja in zbiranja. Svobodna demokratična družba zahteva, da se soočajo različni argumenti in da smo strpni ter svobodomiselni do različnih stališč, saj se lahko le v javni debati izluščijo prepričljivejši argumenti. Če se skupina gospa mirno zbira pred porodnišnico, je to njihova legitimna pravica v pluralni družbi, kjer se morajo argumenti strpno izmenjavati in ki jo varuje vrsta temeljnih ustavnih in mednarodnih dokumentov. Namesto da bi zagotavljali učinkovito varstvo človekovih pravic v slovenski družbi, se še poglabljajo razlike med primarnima svetovnonazorskima stranema.
Slovenski mediji v današnjem času tudi s pomočjo retoričnega varstva človekovih pravic ostajajo orožje za javno diskreditacijo posameznikov in družbenih skupin. Znano je, da so človekove pravice v slovenski družbi varovane neenako, selektivno in neučinkovito. Kar je za eno svetovnonazorsko stran kršitev človekovih pravic, za nasprotno stran ne more biti. Prav zaradi tega je potrebna svobodna in strpna javna razprava o pomembnih vprašanjih.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
