J. Letnar Černič, Ius-info: Veter iz Vetrinja

35

Neprestani prihodi prosilcev za mednarodno zaščito na meje Evropske unije odpirajo vedno nova in nova vprašanja, kako rešiti zadnjo humanitarno krizo. Iz evropske, pa tudi slovenske polpretekle zgodovine, žal izhaja vrsta napak, ki se ne smejo ponoviti pri tokratnem varovanju ranljivih ljudi.

Nesrečna usoda več tisočih posameznikov, ki so jih iz begunskega taborišča v Vetrinju po koncu druge svetovne vojne poslali nazaj na slovensko ozemlje, v slovenski javnosti ni poznana. O njej pri pouku zgodovine ne učijo, niti v osnovni šoli niti v gimnazijah. Kot da se ne bi nikoli zgodila. Tišina. Poznajo jo le v določenih svetovnonazorskih krogih. Kot da je bilo trpljenje beguncev nepotrebno. Sam sem zanjo prvič slišal šele kasneje iz pripovedovanj in pričevanj starejših. Zato se postavlja vprašanje, ali je vetrinjska zgodba del slovenskega kolektivnega spomina?

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Vetrinju spomladi 1945? V maju leta 1945 so se v begunsko taborišče Vetrinj pri Celovcu zatekli večinoma vojaki slovenske domobranske vojske in civilisti. Vetrinjsko taborišče je v maju 1945 upravljala britanska vojska. V zadnjih dneh maja 1945 so britanski vojaki slovenskim partizanom izročili »najmanj dvanajst tisoč« posameznikov (Justin Stanovnik v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 44). Natančne številke se od vira do vira razlikujejo. Britanci so vojake in civiliste najprej naložili na tovornjake, nato pa še na vlake. Na vprašanja Slovencev so odgovarjali, da jih peljejo v Palmanovo. Podobno kot so včeraj storile madžarske oblasti.

Slovenski ujetniki in civilisti seveda italijanskega ozemlja niso nikoli dosegli. Večino izmed njih je takratna totalitarna oblast zverinsko in izvensodno pokončala. Britanci so slovenske vojne ujetnike in civiliste izročili nasprotni strani v državljanski vojni, čeprav so lahko predvidevali, kakšna bo njihova usoda. Tisti, ki so jih poslali nazaj, se niso upirali, ker so nekaj dali na britanske obljube, da jih bodo zavarovali pred komunistično oblastjo. Iz pričevanj preživelih, tistih, ki jim je uspelo uiti, izhajajo podatki o sistematičnosti in vsesplošnosti hudodelskega načrta takratnih oblasti (glej denimo Ivan Kukovica, V Palmanovo, v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 55-68). Če bi se uprli, verjetno britanski vojski ne bi uspelo vrniti kar dvanajst tisoč oseb nazaj v Vetrinj.

Nesrečna epizoda ljudi, tako civilistov kot vojnih ujetnikov iz Vetrinja je šolski primer kršitve prepovedi vračanja, ki utemeljuje sodobno begunsko pravo. Ta prepoved se je razvila šele po trpkih izkušnjah med in po drugi svetovni vojni. Prosilce za status mednarodne zaščite je prepovedano vračati nazaj v državo iz katere so ušli zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem njih samih oziroma njihovih družinskih članov. V primeru beguncev iz Vetrinja se je njihov strah na žalost izkazal za utemeljenega. Bili so zverinsko pokončani v Teharjah, Kočevskem rogu in drugih povojnih grobiščih. Kdo je odgovoren za takšno hudodelstvo zoper človečnost je drugo povezano vprašanje, ki pa bi bilo nepotrebno, če bi britanske sile spoštovale že takrat veljavna načela humanosti, in ne bi verjele takratnim – jalovim – zagotovilom jugoslovanskih komunističnih oblasti, da se beguncem ne bo nič pripetilo.

V begunskem taborišču v Vetrinju naj bi bilo takrat nastanjeno okrog blizu dvajset tisoč ljudi. Kaj natančno se je v Vetrinju resnično zgodilo, še do danes ostaja neraziskano. Pojavlja se več teorij in hipotez o tem, kdo se je odločil vojne ujetnike in begunce poslati nazaj. Britanska vlada nikoli ni priznala oziroma prevzela svoje odgovornosti za vrnitev vojnih ujetnikov in beguncev. Da uveljavljanja individualne kazenske odgovornosti sploh ne omenjamo. Lord Tolstoy je sicer pred desetletji v svojem prispevku zapisal, da je za hudodelstva odgovoren Lord Aldington, ki ga je nato pred odškodninsko tožil in bil celo tako uspešen, da je angleško sodišče Lordu Tolstoyu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


35 KOMENTARJI

  1. Lordu Tolstoju se je torej zgodilo natančno to, kar se dogaja (še vedno) tudi pri nas tistemu, ki opozarja ali odkrije resnico – tega se preganja ali drugače onemogoča.

    Ob tem aktualnem prispevku ostaja še vedno odprto vprašanje, kako je mogoče da je po toliko letih pri nas to še vedno tabu tema in da teh dogodkov ne zajema zgodovinska veda.

    Samo z resnico, kot narod, bi se imeli možnost soočiti sami s sabo.

    • “… kako je mogoče da je po toliko letih pri nas to še vedno tabu tema in da teh dogodkov ne zajema zgodovinska veda.”

      Ne samo zgodovina, tudi znanost je polna teorij, dokazov … ki niso všeč eliti na oblasti pa zato ne smejo v javnost. Za pokušino vam predlagam hiter pogled sledečih spletnih strani na Youtube:
      – Zabranjena arheologija
      – Manifest protiv američke imperije – Saša Marković (RIP)
      Gospod Kremišir Mišak se ščiti z naslovom, da so te oddaje kvečjemu “kvaziznonost” …

  2. Poleg odgovornosti se porajata še dve vprašanji
    1.Ali so Britanci res vprašali nove oblasti v Jugoslaviji in dobili “jalovo” zagotovilo komunističnih oblasti, da se vrnjenim beguncem ne bo nič hudega zgodilo? To bi jih delno ekskulpiralo, čeprav so poznali Stalinove pomore lastnega prebivalstva.
    2.Ali ni šlo za vezano trgovino, kot so nekateri že pisali: Mi vam izročimo begunce, vi pa se umaknete iz Koroške. Torej 12000 življenj za Koroško v Zahodni Evropi.
    Menim, da bi se odgovore našlo v britanskih arhivih, ki gotovo niso uničeni ali zaprti kot naši. Raziskovalci pojdite na delo!

    • Mislim, da so Britanci dobili takšno zagotovilo. Celo Tito je poslal depešo v Ljubljano z besedami “Nitko ne sme da jih dira”, ki so jo Britanci zagotovo videli. Seveda niso razumeli, da je to komunistični ukaz za likvidacije. Tako kot, sem prepričan, je dal Mladić zagotovila Nizozemcem v Srebrenici.
      V trgovino s Koroško ne verjamem. Tako kot so partizane nagnali iz Trsta bi jih tudi iz Celovca. Tito ni imel šans na Koroškem. Še Primorsko smo dobili na račun kapitulacije Italije in nič drugega.

  3. Britanci so Evropi in posebej vzhodni Evropi veliko škode povzročili. Največjo pa Sloveniji, ko so sodelovali v genocidu nad meščani in nas prepustili primitivnim, psihopatskim lumpenproletarcem.

    Čas bi bil, da angleški veleposlanik kaj naredi na tem pri svoji vladi, ki trenutno ni socialistična.

    Raziskovalci zgodovine, arhivi se zaradi starosti odpirajo.

  4. Raziskovalci bi morali vztrajati, ad se ta odprta vprašanj, na katere opozarja avtor in komentatorji razčistijo.

    Prav tako bi morala evropska in ostala mednarodna skupnost takoj razčistiti, zakaj nočejo sprejeti begunce sosednje bogate arabske države.

  5. Noben zavezniški politik ali vojaški poveljnik po končani drugi vojni seveda ni odgovarjal, ne samo za to, ker so predali neke ljudi potencialno nevarno- maščevalni strani. Niso odgovarjali niti za neposredno aktivno krivdo za dokazljiva zločinska dejanja. Recimo za nepotrebno pobijanje civilov v Dresdnu in še marsikje drugje.

    Politiki in poveljniki zmagovalne strani v vojni se pač ne znajdejo na zatožni klopi. Če se to kdaj zgodi, so to res redke izjeme. Morda tam, ko gre za kake majhne, nepomembne, od drugih odvisne države, ki ji veliki lahko vsilijo svojo voljo. In med te majhne, nepomembne seveda ni šteti Združenega kraljestva.

    Pričakovanje, tudi avtorja članka, da bi lordu Aldingtonu ali komu drugemu, soodgovornemu za dogodke na Koroškem, sodili, je torej povsem nerealistično.

    • Jaz pa trdim, da bi bil tak pregon krivičen. Zločinskost je pa tu celo žalitev. Zato pritrjujem sodbi v korist lorda Aldingtona. Nezaslišane so take manipulacije raznih “generalov po bitki”. Seveda je bilo tudi marsikaj narobe, ampak take marsovske sodbe, to je pa nezaslišana oholost.

      • …Zločinskost je pa tu celo žalitev. Zato pritrjujem sodbi v korist lorda Aldingtona …
        —————–
        Nepojmljivo.

        • Na zemlji smo. Naše človeške sodbe segajo samo toliko. Že v redu, da si ti sočutna do žrtev. Toda, na tak način lahko zapademo da bi vsak sodil drugemu. Kdo bi naj lorda Aldingtona dal pred sodišče? Kateri sodnik naj mu sodi? Kdo je dovolj pravičen, da bi Britancem sodil za Dresden, ali američanom za Hirošimo, Nagasaki? Ja, v sloveniji bi našla precej marsovcev, ki bi zase trdili, da so dovolj pravični.

          • “Prosilce za status mednarodne zaščite je prepovedano vračati nazaj v državo iz katere so ušli zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem njih samih oziroma njihovih družinskih članov.” Torej, zlahka bi se sodilo tudi Britancem. Problem je tu v politični volji. Kakšno grozno krivdo nosijo Britanci že s tem, da so bistveno pomagali narediti “novo” Jugoslavijo. In to med vojno, med katero politika v smislu raznih “volitev” tipa AVNOJ nima kaj iskati in že sama po sebi pomeni kriminal. To so počeli, ker so vedeli, čisto tako vulgarno egoistično so vedeli, da bo večja korist za Britance, koliko bolj norega voditelja bo imela okupirana Juga.

            Tisti ki tako razmišljate, se boste morali nekega lepega dne nehote soočiti s preprostim svetopisemskim dejstvom, ki po Mateju govori o problemu tistega, ki zida na hišo na pesek.

            Tudi Hirošima je problem, ki bi ga pravo in sodba znala razrešiti. Ne trpijo namreč samo Japonci, ampak tudi Američani.

          • Nikakor ne. Toda kdor bi rad to obesil Britancem je manipulant in prevarant.
            Šlo je za revolucionarni obračun z reakcijo, kot so jih imenovali. In ne rabimo nobene komisije za to. Sploh ne medtem, ko so še vedno v jamah in grapah, po 70 letih! Potem pa tudi ne bo treba nobenih komisij. To bo samoumevni del zgodovine.
            Še Ribičiča nismo mogli dat pred sodišče, pa bi nekateri sodili angleškemu lordu. Lepo vas prosim. Bolje zanj, da začne travo jest, podlasica.

          • Anthon, preveč pravo bereš. Življenje in ljubezen nista v mednarodnem pravu.
            In pozabljaš, da mednarodno pravo že apriori nima ne tožnika ne sodnika, v resnici. Ampak je kvečjemu v rokah močnejšega. To pa je tudi hiša na pesku.

          • Zdravko … Še Ribičiča nismo mogli dat pred sodišče, pa bi nekateri sodili angleškemu lordu. Lepo vas prosim. Bolje zanj, da začne travo jest, podlasica…
            —————–
            Kaj bi ti sploh rad ? Saj to menda ja vemo zakaj Ribičiča nismo dali na sodišče !!! Naj bi ga dali tisti, ki že več kot 70 let ležijo po grapah ? Ne mi zagovarjat tega zločina!
            Ampak vsaka zgodba ima dva konca, če ne bi bilo Britancev z njihovo “politiko”, bi se to ne moglo zgoditi, a ne ?

          • Nikakor ne zagovarjam. Ampak, nimamo nobenega voditelja, ki bi bil sposoben izpeljat prekop. Niti Dežmanu ni to uspelo, pa klobuk dol pred njim. In če smo tako nesposobni, potem se bo treba najprej ponižno ugriznit za jezik. Samo z lajanjem ne bo nič.

          • Se strinjam, da bi bilo absurdno, če bi se sodilo nekemu lordu Aldingtonu, medtem ko bi naše komunistične klavce pustili pri miru. Stopnja krivde je povsem neprimerljiva.

          • Zdravko … nimamo nobenega voditelja, ki bi bil sposoben izpeljat prekop..
            —————
            Tukaj se ne govori o prekopu (čeprav je tudi to aktualna tema), pač pa o tem zakaj pri nas ni prišlo do sojenja vojnim zločincem.
            In po vajini logiki zaradi tega ne bi bilo smiselno sodno preganjat niti drugo vpleteno stran.

          • Jaz mislim, da sva dovolj dobro razložila, čeprav se z IFom v marsičem ne strinjava.
            Tako ne gre, Amelie. Ne moremo eno revolucijo zamenjat z drugo.
            Kot da ti je premalo Božja sodba. Meni ni. Je pa treba pripeljat koga pred Boga. Ne pa žalovat ker ni bilo zemeljske sodbe.
            Očitno se nobenemu naših voditeljev ne ljubi se ukvarjat s prekopom. Vsi bi radi, iz foteljev, z zakonom speljali prekop. In jamrajo, da nimajo večine….

          • ..Je pa treba pripeljat koga pred Boga.
            ———–
            Ne vem, morda pa koga snet od tam, kjer je mesto od Boga.

          • Ne vem, morda pa koga snet od tam, kjer je mesto od Boga.
            ——————–
            Zdravko, v mislih sem imela, da si morda jemlješ preveč pristojnosti v smislu končnega razsodnika.
            Kakšna je in kakšna še bo Božja sodba, tega ne vemo ker smo samo ljudje. Morda se Mu kdo uspe približat, tega ne vem, menim pa da smo ljudje podvrženi nadutosti in da nas to v življenju dostikrat tepe.

          • Ne, nikakor. Saj priznavam nemoč naše sodbe. Ribičič je za trenutek celo bil na sodišču. Seveda, tožilec ni mislil resno in so opustili pregon.
            In ravno zato, ker nimam končne sodbe, toliko bolj terjam, da se naredi to, kar pa je na nas: prekop. Že 25 let se “pogajamo” o zakonu, ki bi to urejal. Toda zakon ne more zaukazati prekopa. In to pa kot da ne vedo, niti Ljudmila nit kdo drug. Še najbolj Janša, vsaj na besedah. Naredi pa tudi nič.

          • Zdravko, vse to je povedano v današnjem odličnem prispevku g. Juhanta:
            DOLŽNOST DRŽAVE DO ŽRTVE

            Priporočam ti da prebereš tale odstavek … “Poleg tega umanjka bistveni pogoj za zdravljenje osebnih in družbenih travm, namreč, med-osebni in nacionalni pogovor o tragičnih izkušnjah, ki ga preprečuje zaukazana in zdaj že kar podzavestna zarota molka. Zaradi sprevrženih družbenih mehanizmov in nezmožnosti izmenjave travmatičnih izkušenj in posledično … ?

          • Sem prebral. In kot se ne sicer le deloma strinjam s pobudo Resnica in sočutje, se tudi le deloma strinjam z Juhantom. Ves čas nas fopajo s psihoterapijo. Mi pa rabimo življenje! Znakov življenja pa ne kažejo. Niti naši duhovniki ne.

    • … Politiki in poveljniki zmagovalne strani v vojni se pač ne znajdejo na zatožni klopi .
      ————-
      To pa smo imeli priložnost videt in spoznat po uvedbi večstrankarskega sistema, ko se je ustanovila komisija za medvojne in povojne poboje, pa je bila pri tem dokaj neuspešna.

      • Izjema od tega pravila se je nedavno dogajala v Haagu, ko so želeli obsoditi hrvaške vodilne generale za njihovo zmagovito akcijo Nevihta. Sicer sta bila na koncu glavni tarči- generala Gotovina in Markač oproščena, ker so bile obtožbe absurdne ( npr. prekomerno granatiranje Knina, v katerem ni zaradi tega umrl noben civil versus desettisoči mrtvih v prekomernem bombardiranju Dresdena) in neupravičene ( za Gotovino ni bilo enega dokaza, da bi kdajkoli zagovarjal represalije nad srbskimi civili, ampak nasportni- da je svaril svojo vojsko pred takimi početji).

        Sojenje v vojni zmagovitim Hrvatom v Haagu je torej zgodovinsko gledano izjema in kot sem gori napisal, ga je videti v luči pritiska velikih na neko malo državo, ki potem popušča v zameno za druge ugodnosti.

      • Tristo…..

        Komentator/ka, ki si drzne zapisati, da se je bojda uvajal večstrankarski sistem. Morda na sestankih kakšne OO ZKS, ne pa v normalni družbi. Pošteni državljani smo se odločili in glasovali za samostojno in demokratično državo in nihče ni nič uvajal.

        • Če so se pošteni državljani odločili za samostojno in demokratično državo je razumljivo, da so se tudi za uvedbo večstrankarskega sistema. To gre pač eno z drugim.

          • Jasno, da gre, Riki, vendar očitno tega tako ne razumejo vsi!

            O uvajanjih govorijo le tisti, ki so na neki način za normalno varianto jemali tudi t.i. enostrankarski sistem, alias totalitarni režim; torej tisti, ki jih je slovenska demokratizacija, kot malo ironično rečemo, preprosto “zadesila”. Demokratična družba namreč nekaterih iz nje same izhajajočih, torej samo po sebi umevnih stvari, nič ne uvaja, morda jih le z ustavo ali ustavnim zakonom uredi/precizneje definira.

            Smo pa lahko brali, kako so se delili odpustki partijskim vernikom/članom, ki so po odločitvi tranformirajoče se ZKS SMELI biti na volitvah (in tudi sicer) ZA večstrankarski sistem. Od tam izhaja to famozno uvajanje. Demokratičnemu človeku ne bi smelo nikoli spodleteti, da bi rekel uvajanje.

  6. Povsem nerealistična je tudi domneva, ki se pojavlja in ponavlja v Sloveniji, da je Titova stran prejela “kolaborante” v zameno za predajo ozemlja Koroške Avstrije. Koroška je namreč imela oktobra 1920 povsem legitimen plebiscit z jasno večinsko odločitvijo prebivalstva v njenem bolj južnem ( torej bolj slovenskem) delu za Republiko Avstrijo. In rezultate mednarodno-pravno veljavnih demokratičnih odločitev na ravni plebiscita se pač spoštuje, če so nam všeč ali ne.

    Torej, Titovi partizani se bi s Koroške morali umakniti tako ali tako. Kot so se morali iz Trsta.

Comments are closed.