Dva tedna je minilo, odkar je preminil eden največjih slovenskih intelektualcev zadnjega stoletja, Ljubo Sirc. V Glasgowu na Škotskem so Ljuba Sirca včeraj kremirali, k dokončnem počitku bo položen naslednji mesec v domačem Kranju, kjer je želel biti pokopan skupaj s svojima staršema. Čeprav ga ni več med nami, njegove misli, sporočila in argumenti ostajajo z nami še naprej.
Zdelo se je, da se bo življenje Ljuba Sirca že zgodaj končalo, saj se je med in po drugi svetovni vojni znašel v vrtincu totalitarnih viharjev. Med najbolj surrealistične fotografije slovenske polpretekle zgodovine zagotovo sodi tista iz Nagodetovega procesa, kjer poleti 1947 v sodni dvorani ljubljanskega sodišča v prvi vrsti drug ob drugem stojita profesor Boris Furlan in mladi Ljubo Sirc. Za njima pa Ljubov oče, Franjo, kot prvi z desne v drugi vrsti. Vsi so na svoj način zaznamovali zgodovino slovenskega naroda. Iz današnje perspektive je težko razumljivo, da so bili takšni ljudje, med stebri takratne slovenske povojne družbe, na omenjenem procesu obsojeni na smrtne in dolgoletne zaporne kazni. Takšna so bila pota tistega časa, ko je totalitarni režim želel posekati in je posekal glave takratne gospodarske in izobraževalne inteligence. Ljudje, ki bi morali tlakovati pot povojne slovenske države, so se znašli v klopeh namišljenega procesa. Franjo Sirc in Boris Furlan sta zaradi bolezni, ki sta jih staknila v nečloveških razmerah ljubljanskega zapora, in zaradi izživljanja totalitarne oblasti, kmalu zatem omagala. Ljubu Sircu je bila usoda in tudi lastna trma ter iznajdljivost bolj naklonjena, tako da je lahko živel »Dolgo življenje po smrtni obsodbi« (Ljubo Sirc, Nova obzorja d.o.o. Ljubljana, 2010). Vrhovno sodišče je po demokratizaciji kot arbitrarne sicer razveljavilo sodbe podane na Nagodetovem procesu, a za Franja Sirca in Borisa Furlana je bilo že prepozno.
O pokončnem življenju Ljuba Sirca je ni težko pisati, saj je s svojim življenjem postal vzor mladim generacijam v Sloveniji, na Škotskem in drugod. Po izpustu iz zapora mu je nekako uspelo pobegniti v Italijo, od koder ga je pot na koncu zanesla v Švico, Anglijo in kasneje na Škotsko, kjer je več desetletij predaval na Univerzi v Glasgowu. Ljubo mi je večkrat pripovedoval, da je smrti ubežal zaradi spleta okoliščin, ki pa jih je tudi sam vzpodbudil, ker je v zaporu postal, zaradi svojega znanja tujih jezikov, izjemno koristen za takratno totalitarno oblast. Tudi zato mu je uspelo preživeti dve leti v samici in skupno sedem ter pol v zaporu.
Več: Ius-Info
