J. Letnar Černič, Ius-info: Stranpoti prepovedi sovražnega govora

0

Prepoved sovražnega govora je v evropskih družbah predmet različnih razlag in medsebojnih nesporazumov nasprotnih svetovnonazorskih strani. Opredelitev sovražnega govora v zadnjih letih v javni razpravi ni postala nič jasnejša in določnejša, kvečjemu je njeno uresničevanje še bolj dvomljivo. Ali lahko zadnja sodba Evropskega sodišča za človekove pravice razjasni kdaj je resnično nujno, primerno in potrebno preganjati sovražno izražanje?

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je sredi oktobra podal dolgo pričakovano sodbo v zadevi Perinçek v Švica (št. 27510/08, 15. oktober 2015) glede meja svobode izražanja in uresničevanja prepovedi sovražnega govora. Gospod Perinçek je na tiskovni konferenci, ki je potekala 7. maja 2005 v Lozani izjavil, da je »domneva o genocidu nad Armenci mednarodna laž« (13. odstavek sodbe). Švicarsko sodišče v Lozani ga je kasneje obsodilo na podlagi 4. odstavka 261. bis člena švicarskega kazenskega zakonika o prepovedi rasne diskriminacije (17-26. odstavek). Mimogrede podobno kaznivo dejanje najdemo tudi v 2. odstavku 297. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki prepoveduje »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«. Njegove pritožbe pred višjimi instancami švicarskih sodišč so bile neuspešne, zaradi česar se je s pritožbo obrnil na Evropsko sodišče. To je na prvi stopnji ugotovilo, da je Švica čezmerno posegla v njegovo pravico do svobode izražanja s tem, ko ga je sodišče kazensko obsodilo na plačilo denarne kazni. Švicarska država je nato slednjo sodbo izpodbijala in utemeljevala zmoto Evropskega sodišča.

Evropsko sodišče je v zadnjih desetletjih razvilo bogato sodno prakso glede prepovedi sovražnega govora. Pri tem razlikuje med njegovimi najhujšimi oblikami, kjer se pritožba pogosto zavrže na podlagi 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) o prepovedi zlorabe pravic, in drugimi oblikami, ki jih presoja na podlagi 10. člena EKČP z uporabo načela sorazmernosti. Znano je, da Evropsko sodišče varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva« (Handyside proti Združenemu kraljestvu (1976) 1 EHRR 737, 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87), pa vendarle v evropskem kontekstu svoboda izražanja ni neomejena.)

Ko Evropsko sodišče uporabi 17. člen EKČP, takšno pritožbo na temelju 2.odstavka 35. člena EKČP zavrže kot nedopustno. Vse druge oblike pritožb pa sprejme v vsebinsko obravnavo in presoja ali je poseg v svobodo izražanja s prepovedjo sovražnega govora v demokratični družbi res nujen. Težave se pojavljajo, ko Evropsko sodišče dokaj neprepričljivo uporablja 17. člen EKČP glede prepovedi zlorabe pravice samo v primeru zanikanja določenih zgodovinskih dejstev, pa še to le glede zanikanja holokavsta. Evropsko sodišče ne obravnava enako zanikanja podobnih genocidov in hudodelstev in jih večinoma sprejme v vsebinsko obravnavo. Enako je sodišče postopalo v pričujoči zadevi glede zanikanja armenskega genocida. Zakaj Evropsko sodišče razlikuje med enimi in drugimi hudodelstvi pa v njegovi sodni praksi ni prepričljivo jasno pojasnjeno.

Veliki senat Evropskega sodišča je tako z desetimi glasovi za in sedmimi proti odločil, da je Švica čezmerno posegla v pritožnikovo pravico do svobode izražanja, ker v demokratični družbi ni bilo nujno, da se ga kazensko obsodi za zanikanje omenjenih hudodelstev (280. odstavek sodbe). Večina je zapisala, da »se zaveda akutne občutljivosti vezane na armensko skupnost, …, vendar upoštevajoč splošno bistvo pritožnikovih izjav, jih ne dojema kot obliko spodbujanja sovraštva ali nestrpnosti« (233. odstavek). Samo zanikanje hudodelstva ni bilo dovolj, da bi upravičilo čezmeren poseg v pritožnikovo svobodo izražanja, saj naj pritožnik ne bi pozival k nasilju in nestrpnosti (234. odstavek). Sodišče je zato menilo, da pritožnikov izjave ni mogoče brati kot nekakšno upravičevanje genocida oziroma hudodelstev zoper človečnost (240. odstavek).

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.