Letos mineva četrt stoletja od razpada nekdanje Jugoslavije in dvajset let od konca zadnjih balkanskih vojn. Kako so se države Zahodnega Balkana v tem času uspele soočiti tako z ekonomsko-socialnimi težavami kot tudi z delovanjem vladavine prava in varovanja človekovih pravic?
Običajne mestne soseske in vasi v državah Zahodnega Balkana razkrivajo kako tam poteka resnično življenje. Predvsem padejo v oči revščina, pomanjkanje in odrekanje običajnih ljudi izven mondenih jadranskih letovišč in elitnih četrtih največjih mest kot so Beograd, Sarajevo, Skopje in Zagreb. Ljudje se tam v vsakdanjem življenju večinoma borijo za preživetje svojih družin, medtem ko so njihove družbe še vedno ujete v simboličnih ostankih preteklosti. Na eni strani post-tranzicijske elite, nacionalistične radikalne skupine in stranke ter hudodelske združbe, na drugi neizmerna neenakost, ranljivost in revščina večine prebivalstva. Javni prostor je v teh državah še naprej polnita dva pogosto nasprotujoča si tranzicijska procesa, pri čemer prvi izhaja iz ostankov komunističnega sistema, drugi pa iz posledic oboroženih spopadov v devetdesetih. Takoj, ko se te države izmuznejo iz enega klopčiča, se že ujamejo v novega, in tako naprej in naprej. Južnoslovanski narodi tako že stoletje stopicajo na enem mestu in ne morejo, morda ne želijo nadoknaditi razlike do razvitejših srednje in severnoevropskih držav.
Večina strani v teh družbah še naprej zanika svoja hudodelstva, in za vsa hudodelstva obtožuje nasprotno stran, kaj šele, da bi učinkoviteje preganjala domače domnevne storilce in plačala odškodnino žrtvam. Težko je razumeti, kako odgovorni in običajni ljudje po dobrih dveh desetletjih ne zmorejo ustvariti nekakšne kritične distance do storjenih hudodelstev. Denimo, po razglasitvi oprostilne sodbe Vojislavu Šešlju na prvi stopnji pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, so se isti dan po ulicah Srebrenice zmagoslavno podili radikalni srbski nacionalisti z visoko plapalojočimi zastavami srbske države. Žrtve in mrtvi se tako še naprej po vseh državah Zahodnega Balkana izkoriščajo za ustvarjanje napetosti med različnimi etničnimi skupinami. Vsaka stran pa na drugi strani še naprej poveličuje svoje mrtve in ustvarja domišljiske parke kot denimo v Višegradu na Drini.
Nekaj sodnih procesov je bilo v vseh državah uspešno izvedenih in hudodelci obsojeni, predvsem zaradi vpliva mednarodnega okolja na čelu z omenjenim Mednarodnim kazenskim sodiščem, a storjeno je bilo premalo. V primerjalno pravni analitični raziskavi o tranzicijski pravičnosti v državah nekdanje Jugoslavije, ki sva jo pred nekaj meseci objavila s kolegom Gentianom Zyberiom iz Univerze v Oslu (Transitional justice processes and reconciliation in the former Yugoslavia: challenges and prospects. Nordic journal of human rights, vol. 33, št 2, str. 132-157), ugotavljava, da se je zadnje tranzicijsko poglavje šele pravzaprav začelo, saj so te države omenjeno vprašanje do sedaj obravnavale le polovično, neučinkovito in selektivno, brez uniformnega in enakega vprašanja do povzročenih hudodelstev in odgovornosti domnevnih storilcev. Prišlo je le do majhnih korakov, ki pa so vsi posledica pritiskov omenjenega mednarodnega sodišča, ki je zahtevalo, da domači sodni sistemi preganjajo in obsodijo tiste, ki so odgovorni za hudodelstva. Več težav, se kljub številnim sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice, pojavlja pri izplačevanju žrtvam oziroma njihovim sorodnikom za utrpele kršitve človekovih pravic. Države takšne sodbe enostavno ignorirajo.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
