J. Letnar Černič, Ius-info: Pasti varstva človekovih pravic v športu

20

Mednarodne športne organizacije pri izbiranju prirediteljev velikih športnih tekmovanj presojajo vrsto kriterijev, od športnih, gospodarskih do infrastrukturnih. Pri tem pa vse prepogosto zanemarjajo stanje varstva človekovih pravic v potencialnih državah prirediteljicah.

Človekove pravice v športu se ne nanašajo samo na pravice športnikov udeležencev. Predvsem se nanašajo tudi na pravice in položaj tistih, ki omogočajo, da tekmovanja sploh lahko potekajo, od športnih delavcev, voznikov do gradbenih delavcev, ki gradijo prizorišča, pa do običajnih prebivalcev, ki želijo živeti v državi, ki varuje človekove pravice in svoboščine. Morda boste rekli, pa saj varstvo človekovih pravic nima nič z organizacijo športnih tekmovanj. Mogoče res ne, če pogledamo prakso nekaterih zadnjih velikih letošnjih športnih tekmovanj – od prvih Evropskih športnih iger v avtokratskem Azerbajdžanu do vsakoletne dirke Formule 1 v avtokratsko-monarhičnem Bahrainu. Morda so človekove pravice v športu res kot slon v trgovini s porcelanom. Vendar to ne drži. V športu je varstvo človekovih pravic enako pomembno kot njihovo varstvo na drugih področjih družbenega življenja. Kot povsod pa tudi v športu njihovo varstvo odpira vrsto (ne)rešljivih dilem.

Zamislimo si hipotetični primer: Država A je bila izbrana za prirediteljico svetovnega prvenstva v odbojki. Prvenstvo naj bi potekalo v štirih mestih. Nobeno izmed njih še nima zgrajene odbojkarske dvorane. Da bi zgradila štiri dvorane za deset tisoč igralcev, je država A poiskala mednarodno gradbeno podjetje iz države B in nekaj tisoč gradbenih delavcev iz revnih državah nekaj ur leta stran. Nekaj največjih globalnih transnacionalnih korporacij se je Mednarodni odbojkarski zvezi in državi že zavezalo, da bodo sponzorirale prvenstvo. Nedolgo po začetku gradbenih del pa so mednarodne nevladne organizacije pričele objavljati poročila, da je na gradbiščih prišlo do več smrtnih primerov gradbenih delavcev, ker delajo cele dneve, so slabo plačani in živijo v sužnjelastniških razmerjih. Vprašanje, ki se zastavlja je, kdo je nosilec obveznosti za zagotavljanja osnovnih pravic delavcev migrantom? Ali le država A? Kako je z odgovornostjo mednarodnih športnih organizacij in s tistimi mednarodnih transnacionalnih korporacij, ki gradijo štadione oziroma jih bodo sponzorirale, ali pa je odgovornost na vseh?

Žal v zgornjem primeru ne gre le za hipotetični primer. Pravice delavcev migrantov, predvsem v državah Bližnjega vzhoda, so že nekaj let pod drobnogledom nevladnih organizacij. Nevladna organizacija Human Rights Watch že vrsto let opozarja na nečloveške in ponižujoče življenjske ter delovne pogoje delavcev migrantov v Katarju, ki med drugim sodelujejo tudi pri gradnji športnih objektov za svetovno nogometno prvenstvo, ki naj bi tam potekalo leta 2022. Konvencija Združenih narodov o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin jasno določa državne obveznosti pri uresničevanju temeljnih pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin. Žal pa je to konvencijo do sedaj ratificiralo le 48 držav. Katarska vlada jo seveda ni ratificirala, kot mimogrede niti Republika Slovenija, kot tudi nobena druga članica Evropske unije. Zato mora katarska vlada reformirati svojo delovnopravno zakonodajo in jo učinkovito uresničevati v praksi, saj jo v nasprotnem primeru pasivnost lahko stane odpoved organizacije mednarodnih športnih tekmovanj. V globalnem svetu danes ne sme biti več prostora za trgovino s sužnji, prisilno delo in suženjstvo. Katar bi moral odpraviti običajno pravno ureditev kafala, ki delavcem migrantom preprečuje odhod iz države. Če katarska vlada ne bo izboljšala varovanja delavskih pravic, se pozornost usmerja na druge akterje pri organizaciji mednarodnih športnih tekmovanj.

Mednarodne športne zveze in mednarodna športna arbitražna razsodišča ne bi smela biti imuna na dileme varovanja človekovih pravic v športu oziroma izključene iz domačega in mednarodnega varstva človekovih pravic. Še več, mednarodne športne organizacije, vključno z Mednarodnim olimpijskim komitejem nosijo tako negativne kot pozitivne obveznosti, da spoštujejo, varujejo in uresničujejo človekove pravice.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Nasproti si stojita dobičkoljubje in človekoljubje.

    Ko sta si v ravnovesju je dosežena prava mera razvoja.
    Potem ni oškodovano človekoljubje. Gospodarski razvoj, ki ohranja človekoljubje, pa tudi ne. To je varna razvojna pot.

    • Moj Boga, kako globoko v možganih imaš ti zapečeno socialistično “logiko” ?

      Gospodarstvo dela in ustvarja. Dobiček nam samo pove ali dela dobro.

      V vsakem od nas potekajo boji med Satanom in Bogom ali bomo sočloveka ljubili, se mu pustili zmanipulirati s človekoljubljem ali bomo zagovarjali množični rop birokratskih barab s pomočjo države v imenu lažnjive “socialne pravičnosti” in skorumpirane, mafijske “socialne države”.

      • Ne. Nasproti si stojita delo, ustvarjanje in socialistični pohlep blebetačev.

        Poglejmo revnega kmeta, ki celo leto gara na zemlji, da bo prehrani svojo družino. Na koncu mora dati preko davščin kar polovico svojega pridelka. On je po logiki socialistov kulak, kapitalist, pohlepnež, dobičkoljub, preklet naj bo!

        Vsi s tako logiko pa niso zavistni dušebrižniki in ne pohlepne barabe, ki kmetu kot voluhar požrejo pol krompirja, ampak pravi človekoljubni in dobromisleči altruisti ( :D, še en dokaz koliko “demokratičnih” socialistov živi v Sloveniji. Komaj najdeš pri belem dnevu z lučjo koga, ki to ni).

        • Ne govorimo o isti zadevi. Kapitalizem ima vsaj eno slabo lastnost, da je idealna zemlja za razmah pohlepa. Da bo zadeva v znosnih mejah, mora obstajati neka institucija, ki brzda pohlep. Npr. cerkev, ki razglaša »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

  2. Mnogo poštenih in uspešnih gospodarstvenikov dokazuje, da ni škodljivo ravnovesje med dobičkoljubjem in človekoljubjem.

  3. Kot,da bi bila bila šport in etika kadarkoli v zgodovini v sozvočju…vedno je šlo in gre le za preigravanja bogatih na račun ubogih.

  4. S športom se danes skuša marsikaj zavajati, prekriti in zaobiti.
    Rekreacija in neprofesionalen šport sta vsekakor hvalevredna in koristna za človeštvo.

    V profesionalnem športu pa se dogajajo takšne skrajnosti, da se sprašuješ zakaj se to dopušča, komu to koristi.
    Poglejmo m nekatere:

    – gradnja športnega smisla na nečloveških, skrajnih dosežkih, kar povzroča razpad vrednot:
    – dopingiranje,
    – okvare zdravja
    – hiper zaslužke
    – nevrednotne navijače
    – koruptivna dejanja…

  5. Vedno je treba reči bobu bob.

    Tako kot obstoji človekoljubje, obstoja tudi dobičkoljubje.

    Obadva si zaslužita pravo mero, ki ima pozitivne posledice, ne pa negativne na kratek ali dolgi rok.

  6. Slovensko izrazoslovje je podvrženo pozitivnemu razvoju.

    Pozitivno izrazoslovje je protiutež negativnemu izrazoslovju. Negativnega je danes veliko, pa skorajda nobenega ne moti.

    Višek negativnega je, ko prostaška nedomača beseda “evo” izpodriva vljuden in spoštljiv odnos med izvajalcem storitve in stranko.

    Namesto, da bi izvajalec storitve na uradu, v trgovini ali gostišču rekel ” prosim izvolite”, reče prostaški “evo” in ti porine pod nos papir, denar, kavo ali drug artikel. Padli smo na barbarski nivo. In zato so hodili toliko let v šole in mi smo jih plačevali, da so se naučili barbarskega odnosa?!

    Kdo je lansiral ta barbarski odnos?

    • Evo je balkanski izraz. V Italiji je eccola, v Sloveniji “takole”. Je pogovorni jezik. Prav imaš, da bi morali na trgu in v uradih uporabljati bolj profesionalne,vljudno izraze. Glavni problem balkanskih čobanov je, da ne poznajo vikanja.

      Poglej. To so picajzlasta narcisistična preseravanja v smislu koliko sem jaz (mi) boljši.
      Problem Slovenije pa ostaja v tem, da je tako balkanski čoban kot slovenski malomeščan in proletarec trajno in globinsko prizadet s socialističnih vraževerjem. Meščan je po svoji logiki kapitalist in zagovarja svobodni trg.

  7. Prebral sem članek JLČ. V osnovi je zelo dober članek. Govori o slonu grabežljivcev, ki skrit pod državnimi investicijami, brutalno izkorišča tuje delavce, nekatere fevdalno, druge sužnjelastniško, kar zelo dobro poznamo v Sloveniji in na Kitajskem.

    Njegova primerjava s slonom je butasta, ker je nepravilno uporabljena. Tu ne gre za svobodni trg in pogodbe. Tu gre za crony capitalism kakršen je tipičen v fašističnih državah kakršna je Slovenija.

  8. V socializmu se je spodbujala enakost v nedelu in neustvarjalnosti.

    V kapitalizmu pa se spodbuja delo in ustvarjalnost, pri čemer pa je pomembno ravnovesje med dobičkoljubljem in človekoljubljem.

    To ravnovesje zagotavlja uravnotežen razvoj, ki upošteva tako materialen kot vrednoten vidik razvoja.

    • Ti si še vedno socialist, čeprav si deloma priznal zlo v prvem stavku. Kapitalist prepusti osebi, da se sama odloči kolikšen del svojega denarja bo dala ubogim.

      Socialist pa to delo prepusti državi in uzakoniti koliko mora denarja ljudem pobrati država, da se bo horda pohlepni birokratov z milijardami lahko potem igrala človekoljubje in edino posvečeno razsojala in “regulirala” trg.

      • Svitase je provokator, tako kot kak lenko.
        Kar avtor bluzi je nekakšna resolucija. To bo rešilo kaj, seveda. Vse te socialistične resolucije ZN.
        Zdaj ob svetovnem prvenstvu so se spomnili napada na Katar! Doslej pa nič. Ves Dubaj in podobno je zgrajen z isto poslovno mentaliteto, kot tole v Katarju, pa nikoli nihče ni zinil nič. Zdaj pa kar naenkrat?!
        Hvala za take varuhe pravic. Takemu čuvaju pa lahko odneseš vse pred nosom.
        Torej, kako se je gradilo v Dubaju? Kako v Katarju? Vse, praktično. Nikoli nismo slišali da bi tam umirali ljudje na gradbiščih. Pa bi jih moralo na stotine, če je tako kot poročajo zdaj. V nobenem dokumentarcu o Dubajskih gradnjah ni nikoli nič takega bilo omenjeno. Zdi se da so eni zelo ljubosumni na njihovo naftno bogatstvo. Super razmišljanje za Slovenijo.

  9. Vendar, kar je bistveno : Podjetniška oseba v kapitalizmu mora biti toliko vrednotna, da brez posredovanja države stori tisto, kar mu veleva poštenje in pravičnost.

Comments are closed.