J. Letnar-Černič, Ius-info: O ustvarjalni moči prava

Ljubljano je v začetku marca, v okviru literarnega festivala Fabula, obiskal sodobni kolumbijski pisatelj, Juan Gabriel Vasquez. Na festivalu je predstavil slovenski prevod njegovega romana »El ruido de las cosas al caer« (»Zvok stvari, ki padajo«, Beletrina, 2016). V pogovoru z Alešem Štegrom je navedel marsikatero zanimivo misel, ki lahko služi v razmislek tako pravniški kot širši družbeni sferi.

Vasquez je, tako kot njegov oče in dedek, doštudiral pravo na sloviti elitni bogotanski pravni fakulteti Rosario. S pravom povezan glavni lik omenjenega romana, Antonio Yammarra, je mladi docent, ki predava Uvod v pravo. Pravo je na Vasqueza tako ali drugače, vplivalo pozitivno oziroma negativno, kar se navsezadnje kaže tudi v njegovi odgovorih, ki so izjemno premišljeni, natančni, jasni in nedvoumni, čeprav je kasneje dokončal doktorat iz primerjalne književnosti. Ena izmed misli, ki nam je, vsaj nekaterim od poslušalcev literarnega večera ostala v mislih, je zagotovo njegova omemba, da je sporočilna moč prava šibka in ozka. Da se ne more primerjati z ustvarjalno močjo literature in njenega domišljijskega sveta.

V ta namen je Vasquez na omenjenem večeru podal primerjavo, da bi se Raskolnikov Dostojevskega, če bi šlo za pravno besedilo, namesto na petstotih raztezal le na desetih straneh. Vasquez ima zagotovo prav ko pravi, da mora biti besedilo pravnih norm jasno, določno in nedvoumno, saj nedoločne pravne norme odpirajo prosto pot različnim zlorabam državne oblasti. A vendarle pravo niso le pogosto suhoparne besede in črke, ki jih tvorijo zakonske norme. Pravo vendarle oblikujejo ljudje, ki se sicer pogosto izgubljajo v formalnostih, a so na koncu koncev tudi izjemno ustvarjalni. Verjetno je na Vasquezov specifičen odnos do prava vplivalo tudi dejstvo, da se je od njega nekako pričakovalo, da je doštudiral pravo, nato pa je po zaključku študija, kot je sam omenil v pogovoru, diplomsko listino odložil v predal.

V njegovem romanu, »Zvok stvari, ki padajo«, kot v drugih njegovih romanih, imajo njegovi liki tako bolj ali manj svetle in temne značilnosti, vendar jih kot take Vasquez ne obsoja, temveč želi skozi pripoved bralcem predstaviti ozadje njihovih življenjskih zgodb, ki so prinesle takšne ali drugačne življenjske odločitve. Literarna dela imajo pri opisovanju likov zagotovo širšo svobodo kot pravniška besedila. Vasquez je v pogovoru poudaril, da v pravu praviloma ni pomembno, kaj je posameznika pripeljalo do določene življenjske odločitve – dovolj je, da izpolnjuje zakonske znake za kazensko in civilnopravno odgovornost. Vasquez je verjetno posredno s svojimi besedami poskušal povedati, da pravo ni vsemogočno, da je le orodje, ki omogoča urejanje družbenih razmerij na predvidljiv, določen in varen način. Pri tem je Vasquez po vsej verjetnosti mislil predvsem na pravne vire, saj je seveda tudi v pravu mogoče izvirno in plodovito ustvarjati v vseh njegovih različnih poklicih, podobno kot v kakršnem koli drugem poklicu.

Ustvarjalnost denimo sodnikov Evropskega sodišča in Ustavnega sodišča pride največkrat do izraza pri pisanju njihovih pritrdilnih in odklonilnih ločenih mnenj. Znana so obsežna in ustvarjalna ločena mnenja brazilskega sodnika na Meddržavnem sodišču v Haagu, Cançada Trindada, ki so pogosto dolga čez sto strani. Seveda pa je na koncu vse odvisno od vsakega posameznika pravnika in od njegove lastne ustvarjalnosti, kako je bo izkoristil pri pravni argumentaciji in pisanju različnih sodnih in drugih odločitev. Res pa je, da se je v pravu, drugače kot v kakšni drugi disciplini, laže skriti za golo formalnost. Literatura in pravo tako tudi zasledujeta predvsem drugačne cilje. Je pa res, da so številni pravniki izven svojega poklicnega življenja ustvarjalni tudi na številnih drugih področjih.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.