Zakaj se lahko totalitarni režimi desetletja ohranjajo na oblasti? Zakaj običajni ljudje tako skrbno, pedantno in nepopustljivo sodelujejo pri njihovem delovanju in izvrševanju hudodelskih odločitev, čeprav so te že na prvi pogled nesmiselne?
Španski El Pais je zadnjem tednu prejšnjega leta poročal, da se je profesor Oscar Vives iz Univerze Valencia, sicer domačin iz vasice Benassal, dokopal do še neodkritega gradiva o ozadju nekaterih letalskih napadov in bombardiranja v španski državljanski vojni. Maja 1938 so letala nemške legije Kondor bombardirale vasice Albocàsser, Ares del Maestrat, Benassal in Vilar de Canes v provinci Castellon v španski regiji Comunidad Valenciana, čeprav so bile te daleč stran od vojne črte. V napadu je umrlo več deset civilistov, še več pa je bilo ranjenih.
Zakaj je nemško nacistično letalstvo bombardiralo te strateško popolnoma nepomembne vasice? Zakaj so morali nedolžni civilisti tako surovo umreti? Da je bil napad na vasice popolno presenečenje, kažejo tudi reakcije prebivalcev, ki so letala gromko pozdravljali in se veselili njihovega prihoda. Oscar Vives je na rešitev več desetletne zagonetke postal pozoren, ko je prebral knjigo Antonyja Beevorja, La Guerra Civil española (Editorial Planeta, 2011). Dokumenti v nemških vojaških arhivih v Freiburgu so mu razkrili, da je bil razlog za napad na vasice popolnoma banalen, saj ni bil nujen iz vojaško-strateškega vidika. Piloti legije Kondor niso natančno vedeli kaj počnejo nad štirimi vasicami v provinci Castellon. Vodstvo takratnega totalitarnega režima na čelu s hudodelcem Hitlerjem, je namreč želelo preizkusiti nova letala tipa Junker 87 Stuka, ki so nato v drugi svetovni vojni sejala zlo po celotni Evropi. Žrtve so torej umrle zaman, tako kot že mnogi pred njimi in kasneje. Trenutno je tik pred objavo dokumentarni film »Experimento Stuka«, ki obuja spomine na tragične dogodke.
Opisana hudodelstva znova odpirajo težka filozofska vprašanja, čemu je bilo takšno zlo potrebno in poudarjajo njegovo popolno nesmiselnost oziroma banalnost. Hannah Arendt je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu skovala izraz »banalnost zla«, kjer je Adolfa Eichmanna opisala kot uradnika, ki je zvesto, pedantno in skrbno izpolnjeval hudodelske ukaze svojih nadrejenih. Arendtova je tako zapisala »da je Eichmann v celoti deloval v okviru presoje, ki so jo od njega zahtevali: deloval je po pravilu, preučil ukaz, ki so mu ga izdali, v smislu »očitne« pravne veljavnosti, torej zakonitosti; ni se mu bilo treba zanašati na »vest,« saj ni bil eden tistih, ki z zakoni njegove države niso bili seznanjeni.« (Eichmann v Jeruzalemu, Študentska založba, 2007, str. 336). Zakaj je bilo potrebno bombardirati zaspane castellonske vasice, če bi bilo mogoče letala preizkusiti tudi brez človeških žrtev?
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
