Arbitražno sodišče je konec junija odločilo, da se bo arbitražni postopek za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško nadaljeval. Različni deležniki v slovenski javnosti, razen redkih izjem, vseskozi bolj ali manj preprečljivo ponavljajo, da bo izid arbitraže za Slovenijo zagotovo pozitiven. Vsi upamo, da bo res tako. Kaj pa se bo zgodilo, če bo razsodba arbitražnega sodišča za Slovenijo delno ali kar v celoti neugodna?
Arbitražno sodišče bo glede na pretekle izkušnje po vsej verjetnosti sprejelo odločitev, ki bo le delno ugodna za obe strani. Obe strani bosta morali zato prepričati domači javnosti, da je treba odločitev prenesti iz mednarodnega prava v domači pravni red. Na tem mestu pa pridemo do dileme, ki jo je Ustavno sodišče pred več kot šestimi leti odprlo, a ne razrešilo, natančneje v zadevi Rm-1/09 z dne 18.3.2010. Spomnimo, da Temeljna ustavna Listina Republike Slovenije o samostojnosti in neodvisnosti v drugem razdelku določa, da so »državne meje Republike Slovenije … mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru dosedanje SFRJ.« Temeljna ustavna listina torej sporoča, da so državne meje Republike Slovenije z Republiko Hrvaško že določene.
Če bo Arbitražno sodišče odločilo v breme Slovenije in določilo drugačno mejo od tiste že določene, bo s tem poseglo v materijo Temeljne ustavne Listine, ki skupaj s slovensko ustavo tvori najvišjo raven hierhije pravnih virov v slovenskem pravnem redu. Vsi nižji pravni viri, vključno z ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, morajo bili skladni z najvišjimi pravnimi viri. Kako bo naš ustavni red razrešil potencialno preteče navzkrižje med ustavno materijo in potencialno odločitvijo arbitražnega sodišča, je zagonetka, ki je trenutno brez rešitve.
Ustavno sodišče je na potencialno dilemo opozorilo že v 62. odstavku svojega mnenja v zadevi Rm-1/09 z dne 10.3.2010, kjer je zapisalo, da »v tem trenutku sicer še ni mogoče napovedati, kje bo arbitražno sodišče določilo potek državne meje. Ker pa pri tem ne bo vezano na ustavno pravo Republike Slovenije (kot tudi ne na pravo Republike Hrvaške), temveč bo svojo nalogo opravilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ki sama pa sebi niso protiustavna, je treba dopustiti možnost, da bo arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. Pri razsodbi arbitražnega sodišča bo šlo za izjemno pravno situacijo, saj bo ta odločitev pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava in zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o njegovi protiustavnosti v smislu neskladnosti notranjih predpisov z Ustavo.« Jasno je, da se Ustavno sodišče pred več kot šestimi leti ni želelo izreči o potencialni (ne)ustavnosti bodoče odločitve arbitražnega sodišča, pri čemer se je temu izognilo z neposrečeno razlago. Mnogi so takratno odločitev Ustavnega sodišča zato označili za neprepričljivo. Kajti zdi se, da bi Ustavno sodišče že takrat moralo odločiti, da je Arbitražni sporazum neustaven, ker ustvarja, pa če le potencialno možnost, da bo odločitev arbitražnega sodišča nasprotovala slovenski ustavni materiji.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
