J. Letnar Černič, Ius info: Dvoumna odločitev

24

Ustavno sodišče je 28. januarja 2016 s sklepom št. U-I-69/15-10 zavrglo zahtevo vrhovne sodnice svetnice Barbare Zobec za presojo ustavnosti prvega odstavka 115. člena Zakona o kazenskem postopku v zadevi I Ips 306/2009, z dne 20. aprila 2015. Sodišče s pričujočim sklepom načenja temeljne vrednote, ki bi jih moralo primarno braniti kot vrhovni čuvaj ustavnosti in človekovih pravic v slovenski družbi.

Kolegi so na tem mestu (glej denimo tu in tu) že opozarjali na pomanjkljivost slovenske ureditve, ki vrhovnim sodnikom ne omogoča podajanja ločenih mnenj. Pričujoči sklep Ustavnega sodišča pa je še bolj problematičen v širšem vsebinskem smislu, saj postavlja pod vprašaj temeljne postulate poštenega sojenja v slovenski družbi, s čimer ima lahko dolgoročne posledice za pošteno odločanje v sodnih postopkih. Mimogrede, zahteva sodnice Zobec za presojo ustavnosti je v celoti objavljena v št. 67-68 revije Dignitas – slovenske revije za človekove pravice, str. 9-29.

Zadeva I Ips 306/2009, 2 se nanaša na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je na Vrhovno sodišče podala hči Viktorja Habiča, enega izmed obsojenih na smrt v oktobru 1943 na notoričnih Kočevskih procesih pred kengurujevim »sodiščem« pod imenom »Izredno vojaško sodišče narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije«. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo omenjenega samooklicanega »sodišča« uveljavlja kršitev vrste temeljnih postulatov poštenega sojenja. Sodnica Zobec se ni strinjala z odločitvijo večine petčlanskega kazenskega senata na Vrhovnem sodišču. Iz dejstva, da sta skupaj s sodnikom Markom Šorlijem podala pobudo za sprejem načelnega pravnega mnenja, verjetno izhaja, da je tudi ta sodnik glasoval proti odločitvi večine (Dignitas, št. 67-68, str. 19). Ker prvi odstavek 115. člen Zakona o kazenskem postopku, ki določa tajnost glasovanja, vrhovnim sodnikom ne dovoljuje pisanja in objave pritrdilnih oziroma odklonilnih ločenih mnenj, se je sodnica odločila vložiti zahtevo za presojo njegove ustavnosti. Sodnica je v zahtevi med drugim utemeljevala, da takšna ureditev nasprotuje 125. členu ustave, ki določa, da so »sodniki …pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni.«

Zgodovinarji in pričevalci kot so Tone Ferenc, Tamara Griesser Pečar, Boris Mlakar, Ive A. Stanič in drugi so v zadnjih desetletjih nedvoumno pokazali, da Kočevski procesi izpolnjujejo vse značilnosti t.i. »show trials« oziroma namišljenih sodnih procesov, ki jih je takratna totalitarna oblast izpeljala v obupanem poskusu legitimizacije arbitrarnih in abotnih izvensodnih medvojnih pobojev ideoloških nasprotnikov. Značilnost namišljenih procesov je, da je končni rezultat znan že vnaprej in da njegovi uradni udeleženci prevzamejo vlogo dramskih igralcev v teatru absurda. Kočevski procesi niso izpolnjevali niti ene sestavine sodobnega pojmovanja pravice do poštnega sojenja. Da kvazi »sodišče« na Kočevskih procesih ni bilo ustanovljeno niti zakonito niti ni delovalo nepristransko in neodvisno, kaj šele pošteno in pravično, je vidno že na prvi pogled. Še več, v vlogi tožilca in kasneje člana senata »sodišča« je celo nastopala ena in ista oseba. Obsojenci niso imeli pravice do pritožbe zoper sodbo in tako naprej. Spričo slednjih splošno znanih zgodovinskih dejstev čudi, da sodniki kazenskega senata Vrhovnega sodišča niso soglašali, da je treba arbitrarno obsodbo Viktorja Habiča v celoti razveljaviti, ker ni v prav ničemer v skladu s temeljnimi postulati poštenega sojenja v demokratični in pravni državi. Da ne omenjamo, da je smrtna kazen v slovenskem ustavnem redu že dolgo izkoreninjena.

Zunanji opazovalci lahko samo ugibamo v kakšni človeški agoniji se je morala znajti sodnica Zobec, ko so jo na senatu preglasovali v tako pravno jasni in enostavni zadevi kot je pričujoča. Istočasno pa je bila potisnjena v kot, ker vrhovni sodniki trenutno ne morejo podati ločenega mnenja, s katerim lahko javnosti sporočijo svojo pravno mnenje in če je potrebno tudi širšo družbeno razlago vsakokratne zadeve.

Več lahko preberete na ius-info.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


24 KOMENTARJI

  1. Noro. Kako v tej trapasti državi znajo s pravom zamolči svobodo, strokovnost in zdravo pamet.

    Mojstri teatra. Mafija organizira in plačuje povsod teater. Da se ja ne bi kaj pri koreninah spremenilo.

    Dobovšek je novi Cerar, ki bo naivnim socialistom krepil upanje v etiko in “Dobro državo”.

    Nimamo pa ene politične stranke, ki bi jasno in odločno udarila po koreninah mafije.

  2. To je žalostna novica za vse, ki smo upali, da bo slovensko pravosodje zmoglo uveljaviti pravično demokratično sojenje in se odlepiti od totalitarnih okovov.

    Vendar bomo dočakali čas, ko bo tudi pravosodje svobodno zadihalo in občutilo blaženost nepristranskosti in pravičnosti ter človekoljubnega odločanja.

  3. To dokazuje, da se Slovenija brez sramu vrača v utečene totalitarne tirnice. Sedaj to menda lahko že vsakdo opazi.

    To tudi dokazuje, da je US sodbo glede Patrije zavrhlo le zaradi strahu pred ESČP.

  4. Ime sodnice Zobčeve mene ne navdaja s kakšnim spoštovanjem njene pravičnosti. Težko da bi v Sloveniji imeli kakšnega sodnika, ki bi mu pravičnost kaj pomenila.
    Kot je prebrati, se je Zobčeva sklicevala na “neodvisnost” sodstva, kar je po mojem neumestno in US ni imelo druge izbire. Da na Vrhovnem sodišču niso možna ločena mnenja, pa niti ne deluje tako zelo napačno.
    Me pa zanima kako se je sodišče odločilo v tem primeru. O tem pa nihče nič.
    Glasovanje ne bi semlo biti tajno, to je prvi problem. Seja Vrhovnega sodišča bi morala biti javna, kar se zdi da tudi ni bila. In seveda, vsebina bi morala biti javna. Ne pa tako, da sploh ne vemo o čem so odločali in kakšna je obrazložitev sodbe. Če kaj, morajo biti sojenja javna.
    Res pa je, da v Sloveniji družba popolnoma nezainteresirana za vsebino. Samo kazen je važna. Kot na Golem otoku.

  5. In kot piše planet.si naj bi Zobčeva “članom senata predlagala, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavržejo.”
    Če je to res, je sama najprej klovn našega pravosodja. Nobenega poguma torej, nobene “pravičnosti”; povsem narobe razumljeno zakaj gre.

  6. Mislim, da je precej jasno iz članka, da je senat Vrhovnega sodišča zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je podala hčerka na kočevskem medvojnem procesu na smrt obsojenega človeka.

    In da sta v tem senatu proti takemu sklepu glasovala sodnica Zobec in sodnik Šorli.

    Komentarji tule na ta članek so pa sila nenavadni. Prva dva kot ponavadi odtavata k temu, da končni razlog in krivdo za take odločitve v našem pravosodju najdeta pri vodstvu SDS.

    Nek bolj zdravorazumsko logičen pristop, ki najprej vidi bistveno in očitno in vzame v zakup verjetnost, pa osrednji problem najde v tem, da v vrhovih slovenskega pravosodja trenutno bolj kot kdajkoli v 25 let samostojne države vlada interesno, personalno in mentalno stari komunistični režim.

    Zobečeva, kot jaz razumem, želi na to opozoriti in pokazati, da ni del tega.

    • Tako bi bilo razumeti. Vendar, ne zaupam sodnikom toliko. Namreč, Zobčeva hoče le imeti besedo, ne pa popravljati krivico. Njena zahteva na US ne spreminja sodbe, le njej bi bila dana beseda. To je pa meni premalo. In US tudi. Ona lahko reče javno, da se ne strinja z odločitvijo. Lahko celo izstopi iz senata. Toda tega ne stori, ker ji menda “zakon tako nalaga”…

      • Mislim, da je naredila vse, kar je možno. Njeno stališče je bilo, kar je pri sodniku odločilno, njeno glasovanje in s tem, ko se je obrnila na ustavno sodišče, je stvar posredno tudi predstavila javnosti. Žal na US ni uspela. Ne vem čemu služi izstop iz senata. To bi bila kapitulacija.

        • Tako pa sodeluje v krivični sodbi.
          Če je res sodišče to zavrglo. Namreč planet.si piše, da njen predlog, da se zavrže, ni bil sprejet. Tako, da zdaj res ne vem. Zanimivo pa, da tudi pravnikom sodba sploh ni pomembna. Sama žalost je to.

        • Namreč, če je res to “bi zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti pomenila sodno potrditev množičnih umorov”, potem je to prvovrsten škandal. Pa je vse tiho.

          • Tiste eksekucije iz kočevskega procesa naj bi imele sodno podlago, za razliko od povojne morije. Mislim, da je v glavnem šlo za zajete vaške straže s Turjaka in četnike z Grčaric. Seveda bi vsako resno demokratično sodišče moralo ugotoviti, da so bili v procesu kršeni temeljni pravni standardi in človekove pravice obtožencev.

Comments are closed.