J. Letnar Černič, Ius info: Človekove pravice in kulturna relativnost

1
34

Azija trenutno še ne pozna vsesplošnega regionalnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To še ne pomeni, da je v azijskih državah varstvo človekovih pravic popolnoma odsotno, temveč se izvaja različno, kot denimo v evropskem sistemu za varstvo človekovih pravic.

Kakšni so razlogi, da v azijski regiji še niso razvili sistema za varstvo človekovih pravic? Azija je raznovrstna celina, v kateri je malo skupnih vzporednic med njenimi različnimi deli. Posamezne države svoje različne politike opravičujejo z varovanjem državne suverenosti. Enako pomembno je dejstvo, da varovanje človekovih pravic ni edino področje, kjer azijske države niso močno povezane. Tudi na gospodarskem, kulturnem in športnem področju se ovire šele počasi odpravljajo. Azija se pri medsebojnem povezovanju nahaja vsaj pet desetletij za Evropo. Veliko je odvisno tudi od oblike državne ureditve posamezne države, saj je v Aziji kar nekaj trmoglavih vlad, ki poudarjajo predvsem varovanje ekonomskih in socialnih človekovih pravic ter ob tem zanemarjajo državljanske in politične.

Slika še zdaleč ni črno bela, saj veliko držav, ki niso znane po varovanju človekovih pravic, zelo učinkovito varujejo denimo delovnopravne pravice oziroma se bojujejo zoper korupcijo. Veliko azijskih držav je ratificiralo nekatere izmed devetih temeljnih pogodb Organizacije združenih narodov za varovanje človekovih pravic, čeprav se pojavljajo zaostanki pri ratifikaciji nekaterih, kot denimo pri Konvenciji o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin. Vse azijske države sodelujejo tudi v univerzalnem periodičnem pregledu pred Svetom Združenih narodov za človekove pravice.

Vlade azijskih držav se pogosto branijo pred retoriko človekovih pravic, češ da je ta del ostankov evropskega kolonializma in imperializma. Pri nas, pravijo azijske vlade, veljajo drugačne vrednote, ki onemogočajo neposredno transplantacijo varovanja človekovih pravic v azijske družbe. Res je, da azijska kultura poudarja predvsem pomen skupnostnih vrednot, ki imajo prednost pred varovanjem individualnih pravic in svoboščin. Stabilnost, varnost in homogenost družbe so tam pomembnejše vrednote, kot pravice in svoboščine. Takšno stališče je še posebej prisotno v najrazvitejših azijskih državah. Njihove vlade pravijo, zakaj bi vztrajali pri popolnem uresničevanju političnih pravic, če je življenjski standard naših državljanov in prebivalcev visok ter so njihove socialno-ekonomske pravice obsežne? Ali res potrebujemo popolno demokratično in pravno državo, ki učinkovito varuje državljanske in politične pravice?

Človekove pravice se že pregovorno najbolje uresničujejo v domačih sistemih. Nekatere države imajo dobro razvito ustavno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot denimo Indija in Japonska. Zato ne vidijo potrebe, da bi neko regionalno mednarodno sodišče za človekove pravice presojalo skladnost odločitev najvišjih domačih sodišč z regionalno konvencijo in listino o varstvu človekovih pravic. Pogosto pa se v nekaterih azijskih državah pojavljajo težave pri zagotavljanju pravice do poštenega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V nekaterih azijskih državah, kot so denimo Tajska in Filipini, delujejo zelo učinkovite nevladne organizacije. Arabske države na Bližnjem vzhodu sicer poznajo Arabsko listino za varstvo človekovih pravic, a je njena praktična vrednost nična, saj izpolnjevanje vseh pravic pogojuje s skladnostjo s šeriatskim pravom. Nekatere države so v zadnjih desetletjih pod vplivom mednarodne skupnosti in donatorjev ustanovile dokaj močne nacionalne institucije za varovanje človekovih pravic. Drugje, kot denimo v Kambodži, so ustanovili mešano mednarodno kazensko sodišče za pregon najhujših kršitev človekovih pravic, ki jih storil nekdanji totalitarni režim.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Drži. Glede na okoliščine je povsem sprejemljiv postopen razvoj človekovih pravic v Aziji.

    Na to nas opozarja “arabska pomlad”, ki je hotela čez noč velike spremembe. Posledice pa so bile katastrofalne, saj je bil učinek nasproten, ker večina tega napredka ne dojema kot nekaj dobrega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite