J. Leskovec, siol.net: Slovenija naj namesto palice raje ponudi korenčke

2

Težje je postati profesor na Univerzi v Ljubljani kot pa na Princetonu ali Harvardu. Ta sistem je treba razrahljati, opozarja Jure Leskovec, podjetnik in predavatelj na univerzi Stanford.

Jure Leskovec je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, študij je nadaljeval na univerzi Carnegie Mellon v Pensilvaniji v ZDA, kjer je doktoriral, na univerzi Cornell pa je opravil podoktorski študij. Od leta 2009 predava na prestižni univerzi Stanford v Silicijevi dolini, lani pa se je s svojim start-upom Kosei pridružil ekipi podjetja Pinterest, ki je eno najpriljubljenejših in hitro rastočih družbenih omrežij na svetu.

Leskovec se posveča tudi povezovanju Slovencev po vsem svetu in se pogosto vrača v domovino. Z njo je tesno povezan, čeprav živi na drugem koncu sveta. Med ljudi okoli sebe širi pozitivnost, zagnanost, neustrašnost, samozavest in svobodnega duha. Na prvi delovni dan v letu 2016 objavljamo intervju z njim, da bi se te lastnosti razširile tudi med Slovenci v domovini.

 

Ste soustanovitelj Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF). Kaj ta prinaša Slovencem na obeh straneh Atlantika?
Pred dobrima dvema letoma smo Slovenci v Kaliforniji ustanovili Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo. Namen fundacije je graditi most med Slovenijo in Amerikami oziroma Slovenci v tujini. Spodbujamo pretok znanja, idej in ljudi. Pomembno pri tem pa je, da pretok obojesmeren.

Zdi se nam, da ima Slovenija v Slovencih, ki živimo izven njenih meja, ogromen potencial in bogastvo. V tujini je vseh Slovencev približno pol milijona. Pomembno je, da se združimo v organizaciji in skušamo Sloveniji pomagati, da bo bolj odprta, da bo bolje dihala, da bo znala svoje ljudi sprejemati nazaj in z njimi tudi sodelovati.

Kako fundacija deluje?
Podeljujemo raziskovalne štipendije in prirejamo dogodke. Začeli smo z majhnimi, a odličnimi štipendijskimi programi. Mlade slovenske študente za tri mesece pošiljamo na raziskovalne izmenjave v ZDA. Sodelujemo s profesorji na najboljših ameriških univerzah. Študente pošljemo direktno k profesorjem v raziskovalno skupino. To pomeni, da slovenski študent postane enakovreden član raziskovalne skupine, kjer se zelo potrudijo zanj in se tako v kratkem času zelo, zelo veliko nauči.

Študentje stanujejo pri slovenskih družinah in tako spoznajo ameriško kulturo ter spletejo vezi s Slovenci v ZDA. Prav vse družine, ki so sprejele naše študente, so navdušene nad tem, kako odprti in razgledani so mladi slovenski fantje in dekleta.

V prvem letu smo sprejeli tri študente, v drugem štiri – vsi so se vrnili v Slovenijo z zelo bogato izkušnjo. Eni bodo nadaljevali študij, drugi so našli temo za doktorsko disertacijo, tretji so odprli svoja podjetja, vsi pa so še naprej povezani z ameriškimi raziskovalnimi skupinami in družinami.

Drugi projekt, ki ga začenjamo, pa je, da bi ameriškim Slovencem tretje generacije omogočili, da pridejo v Slovenijo, da se spoznajo s kulturo, z jezikom, našimi podjetji, univerzo, raziskovalnimi institucijami. In da, ko se vrnejo v ZDA, ohranjajo stike s Slovenijo. Tako se bodo stkale povezave, ki bodo dobro dele vsem.

Naša fundacija je relativno mlada, majhna, delamo na dolgi rok, organsko, od spodaj navzgor. Hočemo graditi, vzgajati in pomagati mladim, da stojijo na lastnih nogah. Resnično spodbujamo odličnost. Špicam pomagamo, da postanejo vrhovi.

Koliko lahko na področju povezovanja in vračanja izseljencev lahko naredimo mi tukaj oziroma slovenska država?
Mislim, da zelo veliko. Mislim, da se zelo veliko že dela. Vesel sem, da se je v zadnjih letih začelo zavedati, da Slovenci v tujini smo. Da smo pripravljeni pomagati, da ne grizemo oziroma nismo šli v tujino zaradi neke slabe izkušnje ali da nam za Slovenijo ni mar. Mi se zelo počutimo Slovenci, s Slovenijo smo zelo povezani, hočemo pomagati. Kaj lahko Slovenija naredi?

Predsednik države Borut Pahor vsako leto decembra pripravi srečanje Slovencev v tujini skupaj z društvom v tujini izobraženih Slovencev, kar je fantastično. Vsaj pridemo skupaj, se pogovorimo, poleg tega se organizira okrogla miza, na katero pridejo predstavniki univerze, SAZU, ministrstev. Tam se odvije debata, da slišijo, kako iz tujine vidimo stvari, kakšno izkušnjo imamo z vračanjem se v Slovenijo. Seveda pa upam, da se ne bomo le pogovarjali, ampak tudi kaj konkretno spremenili.

Slovenija se mora odpreti. Namesto da govorimo o begu možganov, se raje osredotočimo na pritok in pretok možganov. Ogromno imamo Slovencev v tujini, ki bi se radi vrnili, ampak ali nimajo dostopa ali pa ne poznajo lokalne specifike. Tukaj je treba ogromno narediti v smislu povezovanja Slovencev z industrijo, da se ve, katera podjetja iščejo dobro delovno silo.

Katere so največje ovire za tistega, ki se želi vrniti?
Nekdo, ki je dobro študiral v tujini in se hoče vrniti v neko podjetje za solidno plačo, bi se z veseljem, a ne ve, kje ta podjetja so, kdo sploh so, kdo išče, kdo je mednarodno odprt. Na primer slišim, da Lek načrtno vabi Slovence, ki so študirali v tujini, da se jim pridružijo. Mislim, da je to odlično, in upam, da se bodo kmalu opogumili tudi drugi.

Veliko več pa bo treba storiti na področju raziskovanja in izobraževanja. Sistem v Sloveniji je tako zelo zaprt, da če se hočeš vrniti iz tujine, se moraš vsaj eno leto ukvarjati z birokracijo in potrošiti par tisoč evrov, da se sploh lahko začneš prijavljati na slovenske razpise. Poleg tega potrebuješ še dobrega botra, ki se bo trudil zate. Težje se je prijaviti na Univerzo v Ljubljani kot pa na Princeton ali na Harvard.

Vesel sem, da se Slovenija v zadnjih letih zaveda, da so Slovenci zunaj Slovenije, ki bi se radi vrnili in obogatili to našo državo in prostor. Naloga za naslednja leta pa je, da zgradimo mehanizme in se iskreno potrudimo, da nam te ljudi res uspe privabiti nazaj. V resnici sploh ni težko, le malo dobre volje je treba.

Višje plače pri tem verjetno niso edino, kar bi privabilo.
Včasih v Sloveniji rečejo, da slovenske plače niso primerljive in da žal niso konkurenčni. A rekel bi, da plače sploh niso tista najbolj odločilna stvar. Dobro je, da so take, da je možno normalno živeti. Vsi, ki se vračamo, se na koncu verjetno vračamo zaradi neke osebne zgodbe – zaradi ljubezni, družine, prijateljev, svojega kraja. To nas vleče domov. Zelo osebne izkušnje, želje, ne pa zaslužek.

Bolj se mi zdi pomembno, da v Sloveniji ustvarimo stimulativno okolje. Pa s tem ne mislim finančno stimulativno, ampak stimulativno na vseh drugih področjih, ki nič ne stanejo. Nihče ne pravi: “Mi hočemo vse!” Ne, mi hočemo samo priložnost – eno majhno “njivico”, iz katere bomo v nekaj letih naredili dve, potem štiri in tako naprej. Mlad človek je pripravljen delati in se izkazati. Zelo hitro lahko povabimo ljudi in jim damo samo možnost; s tem mislim svobodo, da bodo dobro delali.

Po mojem mnenju je treba zelo malo. Morda za dve leti nekega zagonskega kapitala, ki je lahko zelo majhen. Tak človek bi se moral po nekaj letih postaviti na lastne noge in biti samo še dobiček za Slovenijo. Veliko se da narediti samo v smislu prilagodljivosti ter možnosti svobode in odgovornosti. Če lahko dosežemo, da znanje in pošteno delo štejeta, bomo vsi veliko na boljšem. Sprostiti je treba stvari in pustiti, da organsko dihajo. Da lahko ustvarimo okolje, v katerega bodo ljudje hoteli priti, da bodo tu ustvarjali in lepo živeli.

Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. No, Bogu hvala za ta mlad slovenski, ustvarjalni in svetovno uspešen biser pa so pobite šentjoške družine v nebesih zmolile.

Comments are closed.