J. L. Černič, Slovenski čas: Nič novega po petindvajsetih letih

1

Prehod v demokratični sistem se četrt stoletja po padcu berlinskega zidu šele začenja.

Kmalu bomo praznovali petindvajseto obletnico padca berlinskega zidu, ki je simbolično zaznamoval začetek demokratičnih sprememb v Srednji in Vzhodni Evropi. Padcu zidu v totalitarni Vzhodni Nemčiji so kot domine sledili še drugi totalitarni režimi v Vzhodni Evropi. Pričakovanja so bila v tistem vročem času neizmerna in utopična.

Zato je razočaranje petindvajset let po teh dogodkih toliko večje. Veselja zato tokrat ne bo prav veliko; če bo, bo kvečjemu bridko. Padec berlinskega zidu je v srednjeevropske države prinesel formalno demokracijo, pravno državo in formalnopravno varovanje človekovih pravic. Izostala pa je vsebinska demokracija, ki črpa iz etičnih in filozofskih vrednot človekovega dostojanstva. Formalno in teoretično se je zgodil prelom, vendar so se za maskami skrivali prav isti interesi in posamezniki kot v totalitarnih časih. Zrasli so novi nebotičniki, nakupovalni centri, športni in kulturni centri, izboljšala se je infrastruktura, pomembnejši objekti nosijo imena nekdanjih disidentov. Tako sedaj lahko letimo z letališča Jožeta Pučnika na letališče Vaclava Havla, a zaradi tega tako Ljubljana kot Praga nista nič bolj demokratični, saj temne sence še vedno preganjajo vsakdanjik njenih prebivalcev.

Nove maske starih elit

Če se je pred petindvajsetimi leti zdelo, da je vse mogoče, dandanes v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav težko najdemo upanje za odpravo vsenavzočih ostankov polpretekle zgodovine. Preteklost se je umaknila na stranski tir pred dnevnimi prizadevanji za preživetje. Postkomunistične elite so se z le nekaj izjemami uspešno obdržale v osrčju družbenega, gospodarskega, kulturnega in političnega življenja teh držav. Nadele so si le nove maske. Nove demokratične sile padca totalitarnega režima niso znale izkoristiti za njegov popoln prelom, temveč so morda iz neznanja, nuje in pragmatičnosti včasih uporabile iste metode boja kot sile, zoper katere so borile. Da o tem ne pišemo na neki abstraktni ravni, lepo kažejo izkušnje iz nam bližnjih srednjeevropskih držav.

Na zunaj se nam v slovenski družbi godi odlično. Obiskovalci naše prelepe dežele so začudeni nad visokim življenjskim standardom. Enako nas poskušajo prepričati tudi nekatere mednarodne raziskave. Pred kratkim objavljeno poročilo Združenih narodov o človekovem razvoju (Human Development Index Report 2014) uvršča našo državo na visoko petindvajseto mesto med vsemi državami sveta, pred denimo Italijo in Španijo. Še neka druga raziskava uvršča našo državo med najbolj stabilne in varne. Večina svetovnih držav bi si želela, da bi z nami zamenjala kakšno mesto na lestvici človekovega razvoja.

V naši državi se zdi, da se vse premika proti želeni smeri, kar navsezadnje potrjujejo tudi mednarodne raziskave. Te raziskave pa žal ne merijo učinkovito stanja gospodarske, osebne in politične svobode, torej ne zajamejo področij, na katerih se naša država ne odreže tako dobro, kot so ugotovili že v vrsti raziskav v zadnjih letih. Prav tako takšne raziskave ne morejo zaslediti poskusov ugrabitve države od posttotalitarnih elit, ki jih statistični kazalniki lahko zaznajo le, ko je že prepozno. Ne zaznajo sistematičnega in vsesplošnega kršenja človekovih pravic, ki jih ne najdemo v poročilih državnih varuhov človekovih pravic.

Če v slovenski družbi večina soglaša, da je potrebno preprečiti zlorabo javnih institucij in javnih financ, pa gre vendarle priznati, da tukaj razpravljamo na nekakšni višji ravni kot v podobnih državah tega sveta. Nekatere zadeve se vendarle uresničujejo tudi v javnem interesu, saj smo jih bili deležni vsi, ki smo odraščali v Sloveniji. Problem je zato bolj zapleten. Kako zunanjemu opazovalcu pojasniti, da je kljub visoki stopnji družbenega razvoja država še vedno ujeta v primež takšnih in drugačnih elit iz nekega drugega obdobja? Slednje se ta trenutek morda ne kaže tako izrazito na kratkoročni podobi Slovenije, se bo pa zagotovo pokazalo v daljšem obdobju.

Pred vnovičnim enoumjem?

V slovenski družbi pogosto poslušamo o pluralizmu, ki naj bi bil v dejanskem življenju zagotovljen in uresničen. Podobno pogosto poslušamo o enakopravnosti, strpnosti, odprtosti in širokosrčnosti. Vendar se v zadnjih mesecih jasno kaže, da gre v bistvu samo za izložbeno okno, ki služi nekemu višjemu cilju: vnovični vzpostavitvi enoumja v slovenski družbi. No, je pač treba priznati, da učinkovitega pluralizma, torej svobodne izmenjave različnih idej in stališč nikoli nismo imeli. Sedaj pa se želi opraviti še s tistim, kar smo v teh letih demokracije dosegli. Vsaj formalno, saj se je v zadnjem obdobju večina posameznikov že umaknila v udobje svoje zasebnosti in vsakdanjika. Tisti redki posamezniki, ki še vztrajajo v javnem življenju, so deležni kazenskega pregona zaradi izrečenih kritičnih besed o delovanju oblasti. Da takšna praksa spominja na neke druge čase, ni potrebno preveč poudarjati.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Značilnost slovenske oblasti je nečlovekoljuben odnos do ljudi, naroda in države.

    Zato ni spoštovanja človekovih pravic, demokratičnih pravil, resnicoljubja, človekoljubja in domoljubja.

    Ta duhovni moralni deficit, skuša oblast zaobiti s podkupovanjem volivcev s socialnimi materialnimi ukrepi in privilegiji.

Comments are closed.