J. L. Černič, Slovenski čas: Med čermi varovanja človekovih pravic

6

Pogled v letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2013

Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je v slovenski družbi daleč od želenega. Tako stanje na področju varovanja državljanskih in političnih kot tudi ekonomskih in socialnih pravic se v zadnjih letih let ne izboljšuje, temveč ostaja na enaki oziroma nižji ravni. Slovenska država je sicer s podpisom in ratifikacijo številnih mednarodnih pogodb o spoštovanju človekovih pravic prevzela vrsto obveznosti, ki pa jih dosledno ne uresničuje. Retorično besedičenje o nujnosti in pomembnosti varovanja človekovih pravic se le redko odraža v njihovem učinkovitem uresničevanju. Ko bi morala retoriko zamenjati dejanja, jih ni nikjer zaslediti. Slednje se navsezadnje kaže tudi v naraščajočem številu sodb zoper Republiko Slovenijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Le vedno znova različna usta ponavljajo že tako zlajnane in obrabljene fraze o tem, kako je potrebno spoštovati človekove pravice in kako bodo prav ta usta prinesla dobre rezultate. A retorično papagajevstvo žal sodi le med nekatere probleme slovenske družbe.

Neenako, selektivno in neučinkovito obravnavanje kršitev

Že nekaj časa opozarjamo, da so poglavitni problemi pri uresničevanju človekovih pravic v slovenski družbi neenako, selektivno in neučinkovito obravnavanje kršitev človekovih pravic, neobravnavanje najhujših grozodejstev in s tem podzavestna pohabljenost slovenske družbe. Različne kršitve človekovih pravic se v slovenski družbi še vedno ocenjuje skozi svetovnonazorsko prizmo oziroma povečevalno steklo. Kar je za eno svetovnonazorsko skupino kršitev človekovih pravic, za drugo seveda ni, ker slednja tega ne more priznati brez tveganja za lastno preživetje. Zato je varovanje človekovih pravic v slovenski družbi (p)ostalo nekaj povsem subjektivnega, stvar, o kateri ima lahko prav vsakdo svoje mnenje. Ko pa lahko prav vsakdo ocenjuje kršitve, potem se dejanja kar naenkrat razvrednotijo.

Medvojna in povojna hudodelstva zoper človečnost kar naenkrat postanejo herojska dejanja, ki so se tako ali tako v povojnem času dogajala vsepovsod. Zato več kot sto tisoč zverinsko pobitih civilistov in vojnih ujetnikov ne more biti nič posebnega. Kakšna hudodelstva zoper človečnost ali kršitve? Mala malica. Nekatere interesne skupine v slovenski družbi zato skrbno in načrtno izrabljajo sistematične kršitve človekovih pravic za uresničevanje lastnih in bolj kot ne kratkoročnih partikularnih interesov.

Podobno spreobračanje razlag posameznim elitam doma in v tujini ni prav nič tuje, saj lahko podobne zgodbe opazujemo v realnem času v svetovnih medijih. Takšna interpretacija kršitev človekovih pravic ni le napačna, temveč tudi arbitrarna zoper esenco pojma človekovih pravic. Človekove pravice se ne ločijo po svetovnonazorski strani, so le ene, ki tako v duhovnih kot v fizičnih komponentah varujejo človekovo dostojanstvo kot individualno in obenem kolektivno dobrino. Njim se ne moremo odpovedati, ne kot posameznik ne kot celotna družba.

(Pre)obsežno poročilo

Ena od ustanov, ki naj bi v Sloveniji varovale človekove pravice, je tudi Varuh človekovih pravic Republike Slovenije. Čeprav so pristojnosti nosilca te funkcije omejene, lahko na tem mestu veliko naredi karizmatična osebnost posameznika.

Letno poročilo trenutne varuhinje človekovih pravic za leto 2013, gospe Vlaste Nussdorfer, opozarja na nekaj podobnih težav, kot smo jih omenili zgoraj. Gre za prvo v celoti njeno letno poročilo, saj je prevzela delo v začetku lanskega leta kot četrta varuhinja človekovih pravic v zgodovini slovenske države.

Poročilo je obsežno, saj se razteza na 386 straneh, pri čemer na tem mestu obravnavamo le njegove poglavitne izbrane poudarke. Vsebinski del poročila je razdeljen na sedemnajst podpoglavij, ki obravnavajo teme od ustavnih do otrokovih pravic. Dobršen del poročila obravnava uresničevanje različnih socialnih pravic, od stanovanjskih do pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja in brezposelnosti. Varuhinja je opravila vrsto pogovorov in srečanj z žrtvami kršitev človekovih pravic. Slednje je prava pot in takšnih srečanj bi moralo biti še več, saj bo varuhinja le tako vzpostavljala in ohranjevala stik z žrtvami.

Iz poročila izhaja, da si varuhinja prizadeva preseči neenako obravnavanje človekovih pravic, saj je kot prva varuhinja do sedaj v letnem poročilu omenila pravice žrtev povojnih hudodelstev in njihovih sorodnikov. V tej luči je opozorila »na spoštovanje človekovega dostojanstva žrtev (in njihovih svojcev) povojnih zunajsodnih procesov in na obveznost države, da odkrije znane lokacije množičnih grobišč v Sloveniji. Država mora končno zagotoviti simbolen pokop posmrtnih ostankov žrtev in jim postaviti primeren spomenik, svojcem pa omogočiti dostojno slovo« (15. stran letnega poročila). Slednje se kaže v konkretnem priporočilu št. 78, kjer varuh »terja od vlade, naj zagotovi ustrezna finančna sredstva za odkritje prikritih vojnih in povojnih grobišč, pri že odkritih grobiščih naj zagotovi simbolen pokop žrtev, spominska znamenja in dostop sorodnikov žrtev do kraja pokopa« (str. 376). Slednja stavka sta v demokratični in civilizirani družbi nekaj samoumevnega, a v slovenski zagotovo ne. Da ima država pozitivno obveznost, da ta vprašanja v najkrajšem možnem času reši, je jasno. Manj pa je jasno, če in kako bo to obveznost v resnici izpolnila.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Briljanten in najbolj aktualen in koristen prispevek avtorja!

    Ne vem zakaj je desnica tako dolgo zapostavljala pomen človekovih pravic pri razrešitvi vseh vzrokov moralne pa tudi gospodarske krize, pa čeprav je opozarjala na nerešene probleme.

    Najmočnejše orožje desnice so človekove pravice, ki so v Sloveniji množično kršene zaradi delovanja levice. Seveda pa se uveljavljajo na etičen način.

    • Zakaj je desnica tako dolgo zapostavljala pomen človekovih pravic? Zato, ker je voditeljem na desni to ustrezalo.

  2. Slovensko levico zaznamuje neizbrisen pečat nečlovekoljubja z grobimi kršitvami človekovih pravic in negativnega odnosa do tega , da se te odpravijo.

  3. Človekove pravice so nedeljive, tukaj ni ne levih ne desnih. V Sloveniji jih kršijo Državni zbor, vlada, vsa sodišča, občine, krajevne skupnosti. In dokler bo tako, da tudi najnižji uradnik lahko nad navadnim državljanom uveljavlja argument moči in mu ni treba nikomur dokazovati z močjo argumenta, bo v Sloveniji kar se reda tiče “štala”. Dokaz: nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je nedavno izjavil, da odločb Ustavnega sodišča Državnemu zboru ni nujno potrebno spoštovati. Zakaj potem imamo Ustavno sodišče? Bog ne daj, da bi nek nemški ali švicarski parlamentarec izjavil o svoji najvišji sodni instanci nekaj podobnega. Nikoli več ga ne bi videli v javnosti.

  4. Se strinjam, da velja univerzalnost človekovih pravic.

    Temeljni vzrok nespoštovanja človekovih pravic pa kljub temu tiči v tem, da še danes ne priznavamo človekovih pravic tistim, ki so bili neupravičeno pomorjeni kot tudi njihovim sorodnikom, da bi lahko izražali za človeka dostojen spomin.

  5. Problem človekovih pravic je v precejšnji meri napihnjen. V osnovi so pravice pri Bogu in ne pri človeku. Iz tega izhaja temeljni problem nedoslednosti človekovih pravic. Ustvarja se napačen videz, da lahko človekove pravice zapišemo v zakon, kar je seveda povsem zgrešeno. Pravice ne izhajajo iz zakona, po črki, ampak iz uveljavljanja zakonov. Iz ljubezni same, če hočete.

Comments are closed.