J. L. Černič, Razpotja: Pozabljeni Tržačan z Ulice Della Zonta številka 3

9
205

Slovenci smo poznali veliko odličnih in sposobnih posameznikov in pravnikov. Vse preveč pogosto pozabljamo na tiste izmed njih, ki se niso uklonili totalitarističnim ideologijam in žrtvovali za slovenstvo ter demokratično in pravno državo ne samo svoje poklicne poti, temveč tudi dobršni del svojega življenja. Tistih, ki so živeli in vizionarsko zagovarjali oziroma se borili za te vrednote v časih, ki jim niso bili naklonjeni. Nekateri so upognili hrbtenico in se prilagodili novim časom, drugi pa so se do zadnjega borili za demokratične ideale in zato plačali visoko ceno. Mednje sodi tudi profesor Boris Furlan.

Njegova življenjska pot se je začela v Trstu, se s študijem nadaljevala v Parizu, na Dunaju, Zagrebu in nazadnje v Bologni, kjer leta 1920 tudi doktoriral. Angleščine se je učil pri Jamesu Joyceu, ko je ta poučeval angleščino v Berlitzovi šoli v Trstu. Drago Jančar je po tem dogodku je napisal odlično novelo o Furlanu z naslovom Joycev učenec. Kasneje, po prvi svetovni vojni, je Furlan v Trstu opravljal odvetniški poklic, najprej kot pripravnik v odvetniški pisarni Josipa Vilfana, najvidnejšega tržaškega liberalca in borca za pravic slovenske in hrvaške manjšine v Italiji ter slovenskega poslanca v zadnjem sklicu italijanskega parlamenta pred njegovo ukinitvijo. Furlan je v teh letih postal najtesnejši Vilfanov sodelavec. Furlan se je sredi tridesetih let preselil v Ljubljano, kjer je bil izvoljen za izrednega profesorja. Ljubo Sirc, ki je bil leta 1939 njegov študent na ljubljanski Pravni fakulteti, se spominja, da so Furlanova »predavanja nastajala tako rekoč pred nami, da so se mu misli rojevale, ko je govoril. To jim je dajalo živahnost.« (L. Sirc, »Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec«, v P. Vodopivec, Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev, Slovenska matica, 2001, str. 99).

Med drugo svetovno vojno so ga italijanske oblasti v odsotnosti obsodile na smrt. Večino druge svetovne vojne je tako preživel v tujini, med drugim je tudi pripravljal oddaje za Radio Glas Londona. Furlan je tako preko Radia Londona pozival domobrance, naj se razpustijo in pridružijo partizanom. Furlan je bil politični liberalec, ki je v emigraciji tesno sodeloval z liberalnim krilom emigracije, ki se je zavzemal za zbližanje s partizani in Titom, pri čemer je bil nekaj časa minister v koalicijski vladi Tito-Šubašić. Po drugi svetovni vojni je Furlan nadaljeval svojo akademsko pot na Ljubljanski univerzi in postal dekan pravne fakultete, dokler ga ni konec maja 1947 aretirala Ozna, ker naj bi med drugim sodeloval s tujimi obveščevalnimi službami. Totalitarna oblast je Furlana aretirala med opravljanem funkcije dekana, tako da je bil s fakultete odstranjen na skrivaj. Pravi namen aretacije je bil obračun z Borisom Furlanom kot političnim nasprotnikom, cilj pa njegova fizična odstranitev.

Sončnega poletnega dne konec julija 1947 se je veliki dvorani Okrožnega sodišča v Ljubljani začel montirani sodni proces proti petnajstim obtoženim (t. i. imenovani Nagodetov proces). Na Tavčarjevi ulici so postavili zvočnike tako da je proces odmeval po celotnem ljubljanskem središču. Prijeti so bili obtoženi delovanja zoper jugoslovansko oblast. Med obtoženimi je bil tudi profesor Boris Furlan. Obtožnica mu je tudi očitala, da je kot prvi prevedel Živalsko farmo v slovenščino. Furlan je bil eden izmed treh prijetih, ki so jih obsodili na smrt.

Kasneje so mu kazen znižali, a je v samici kljub temu preživel 4 leta. Po osamosvojitvi in procesih demokratizacije leta 1991 je Vrhovno sodišče RS Nagodetov proces označilo kot namišljen, saj je temeljil na lažnivih obtožbah.

Po obsodbah na Nagodetovem procesu je senat Univerze v Ljubljani je 19. avgusta 1947 sprejel sklep, kjer »z ogorčenjem obsoja zločinsko delovanje dr. Furlana Borisa in ing. Kavčnika Leona v zavesti, da so za take zločine potrebne in pravične kazni. Senat bo podvojil svojo budnost, da se taki škodljivi elementi ne mogli več ugnezditi na tleh najvišjega znanstvenega zavoda in poziva vse profesorski zbor, vse pomožno in upravno osebje ter vse slušatelje Univerze k največji čuječnosti v svojih vrstah« (J. Kranjc, »B. Furlan kot profesor in dekan PF v Ljubljani v dokumentih univerzitetnega arhiva in zapisnikih fakultetnega sveta pravne fakultete«, v P. Vodopivec, Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev, Slovenska matica, 2001, str. 137). Dandanes po toliko letih ni dvoma, da je šlo za javno razkazovanje moči totalitarnega komunističnega režima na vrhuncu svojih moči.

Furlanu njegova življenjska usoda ni dopustila, da bi v polni meri razvil svoj opus. Kljub temu pa je objavil vrsto pravno-filozofskih del, ki še vedno aktualna v slovenski pravni stroki. Poleg Leonida Pitamica pravzaprav prvi, ki se je na Slovenskem resno ukvarjal s filozofijo prava, da je napisal vrsto razprav o političnih mislecih in filozofih (B. Croceju, Anatolu Franceu, T. G. Masaryku). Poleg v slovenščini je pisal tudi v srbohrvaščini. Furlan je z Vilfanom osnoval Pravni vestnik, eno prvih slovenskih strokovnih revij o teoriji prava, in to v času, ko je bilo vse, kar je bilo slovenskega na Primorskem, na udaru.

Več lahko preberete v reviji Razpotja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Pred leti je zanimivo oddajo o Borisu Furlanu pripravil sedanji dopisnik v ZDA Edo Žitnik. ( Ena od takih bolj redkih stvari, ki prepričljivo opravičuje dejstvo obstoja javne TV iz denarja naročnikov.) Ena od boljših kreacij tega novinarja. ( Nad njegovim dopisništvom v NY sem pa recimo precej razočaran.)

    Lahko bi se torej dokazovalo, da Boris Furlan vendarle ni čisto pozabljen. A lepo in prav, da tudi Černič poskrbi, da ni.

    p.s. Mizerno je dejstvo, kakšni tipi so po vojni vodili Slovenijo in katere se je obenem brutalno zatiralo. Hujša negativna selekcija kot danes.

  2. senat Univerze v Ljubljani je 19. avgusta 1947 sprejel sklep, kjer »z ogorčenjem obsoja zločinsko delovanje dr. Furlana Borisa in ing. Kavčnika Leona
    ==========================
    G. profesor dr. Tadej Bajd, predsednik SAZU, prosim, izvolite še eno priložnost za opravičilo!

    • Ubogi Tadej Bajd, kaj ima on s tem?! Saj je takrat, ko se je Furlanu to zgodilo, še močil pleničke. Tudi SAZU nima nič. Bo že treba začeti ločit institucijo od institucije. In poiskat odgovornost na pravih mestih. Da to ne pomeni pri dojenčkih, bi skoraj lahko bilo samoumevno. 😉

      • Kaj pa tebi pomeni SAZU? Meni je to vrh Univerze. Vrh civilizacije, če hočeš. Razumeš besedo univerza?!
        Kaj pa tebi predstavlja SAZU?

        • SAZU ni noben vrh univerze, ampak domnevni vrh slovenske znanosti in umetnosti. Teoretično je lahko njen član tudi človek brez dokončane osnovne šole. Pri znanstvenikih je sicer to dandanes malo težje predstavljivo, pri umetnikih pa niti ne. Sem skoraj prepričan, da je v hrvaški akademiji bil ( ali je) kateri od njihovih znamenitih slikarjev naivcev.

          • Prav, tebi je SAZU kar nekaj. Meni je SAZU najvišja akademska organizacija v državi. Temelj celotnega kulturnega in izobraževalnega življenja naroda. S tem je tudi odgovorna za akademsko in intelektualno sfero. Če ni bilo nikogar, ki bi rekel da se Univerza ne more imenovati po Kardelju, je bila to naloga SAZU. Če ni bilo nikogar da ustavi tako ravnanje senata Univerze, kot je bilo v primeru Furlana, je bil SAZU tu, da ugovarja.

          • In odkod ti še “domnevni vrh”? A ti imaš kaj spoštovanja do ureditve sveta, ali samo do svojih idej o tem?

          • SAZU je v času, ki ga omenjaš, vodil ugledni literarni zgodovinar, prešernoslovec France Kidrič, oče vodilnega komunističnega revolucionarja. SAZU se je v tistem času znebila štirih članov, od tega treh ustanovnih. Tu je predvsem odgovornost SAZU. Seve iz tistega časa in tistega vodstva ( ki je to izvedlo po očitnem diktatu komunistične politike).

            S Furlanom tedanja SAZU ni imela nič. Še manj sedanja. Evo, to sem zadnjič povedal; če zdaj ni dovolj jasno …

            Imam spoštovanje, Zdravko, do ureditve sveta in do SAZU. Domnevni vrh sem zapisal zato, ker ob povprečni starosti članov akademije ( okoli 80 let) resno dvomim, da ti ljudje ta trenutek še predstavljajo sam aktivni strokovni in umetniški vrh. Mogoče prej nekak svet modrecev ( čeprav prav za vsakega modrost tudi ni za jamčit).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite