J. L. Černič, Iusinfo: Vprašljiva praksa Ustavnega sodišča?

9

Ustavna pritožba je temeljno sodno sredstvo za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem ustavnem redu. Njen namen je učinkovito varovati človekove pravice pravnih subjektov. V zadnjih letih lahko opažamo, da postaja dostop posameznikov z ustavno pritožbo do vsebinske obravnave pred Ustavnim sodiščem vse bolj omejen, če že ne popolnoma onemogočen. Ali je takšna praksa Ustavnega sodišča v formalno svobodni in demokratični, vendar še vedno tranzicijski družbi, sprejemljiva, primerna in nujna?

Slovenska ustava v 6. alineji 160. odstavka določa, da Ustavno sodišče »odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) pa v 1. odstavku 50. člena določa, da se ustavna pritožba »lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa ta zakon.«

Senat Ustavnega sodišča vse prepogosto s sklepom ne sprejema ustavnih pritožb v obravnavo z naslednjo pomanjkljivo obrazložitvijo: »Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču… Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člen ZUstS …«

55.b. člen v drugem odstavku določa, da se »ustavna pritožba sprejme v obravnavo: – če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.« Ustavno sodišče se v sklepih, s katerimi ne sprejme pritožbe v obravnavo, sklicuje na ta famozni drugi odstavek 55.b. člena. Druge obrazložitve ne podaja, kar je milo rečeno zaskrbljujoče. Tako Ustavno sodišče v sklepih, kjer se sklicuje na drugi odstavek 55. b. člena ne pove ali je šlo v konkretnem primeru za prvo ali drugo alternativo, torej ali pritožbo ni sprejelo v obravnavo, ker kršitev človekovih pravic ni imela hujših posledic za pritožnika, ali pa ni šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, katerega razrešitev bi lahko bila splošno koristna. Nič od tega. Pritožnik lahko ob prejemu sklepa le ugiba ali je šlo za prvo ali drugo možnost, ali pa kar obe.

Še bolj zaskrbljujoče je, da Ustavno sodišče ne vidi potrebe po obrazložitvi sklepov. V interesu pravne varnosti in predvidljivosti je, da bi bili pritožniki seznanjeni v katerih primerih bi bilo verjetneje, da bo Ustavno sodišče zadevo vzelo v obravnavo. Odvetniki bi tako znali bolje svetovati svojim strankam, kdaj naj oziroma kdaj naj ne vložijo pritožbi glede na prejšnjo prakso, ki bi izhajala iz obrazložitev sklepov. Tako danes ni jasno kakšni so pogoji za sprejem zadeve v obravnavo iz razloga razrešitve pomembnega pravnega vprašanja. Da ne omenjamo tega, da je pravica do obrazložitve pomembna sestavina vseh sodnih odločb. Nasprotno, drugi odstavek 55.a. člena jasno in taksativno našteva primere kršitev človekovih pravic, ki se štejejo, da ne povzročajo »hujših posledic za pritožnika«.

Več lahko preberete na Iusinfo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Zelo aktualno vprašanje.

    Na splošno se ustavno sodišče izgovarja, da je preveč zasipano z ustavnimi pritožbami, zaradi česar se jih hoče na vse načine otresti, tudi z izrazito strogim formalističnim in omejitvenim pristopom , čeprav je samemu ustavnemu sodišču jasno, da je šlo za kršitev človekovih pravic.

    Življenjsko nelogično je in v nasprotju s prizadevanji za pravičnejšo in varnejšo družbo je, da se omejuje pristop do ustavnega sodišču z obrazložitvijo, da je to nujno, ker je v družbi preveč kršitev človekovih pravic, ki pa jih sodišče ne more rešiti, zaradi neustrezne delovne organizacije, torej s premajhnim številom strokovnih in izvedenskih pravnih sodelavcev.

  2. Ali si lahko “privoščimo” zavestnega sistemskega kršenja človekovih pravic v slovenski skupnosti, ker ima ustavno sodišče premalo strokovnih sodelavcev?!

  3. Vendar se v primeru Janše ustavno sodišče ne bo moglo izgovarjati na kadrovsko podhranjenost, ker so trije ustavni sodniki konkretno že opozorili na kršenje človekovih pravic, pred katerimi se ni mogoče zatiskati oči, kljub totalitarnimi pritiski.

  4. Najmnožičnejši kršitelji človekovih pravic so sodniki na slovenskih sodiščih, ki izdajajo nerazumne sodbe in to tako na prvi kot vseh nadaljnjih stopnjah.
    Naslednji v vrsti kršiteljev človekovih pravic so odvetniki, ki se med seboj in s sodniki dogovarjajo v korist koga bo odločilo sodišče. Oškodovancu v tem primeru ne pomagajo ne materialni dokazi, ne priče, saj sodišče zapiše, da je verjelo “iskreni” izpovedi tistega, ki je škodo povzročil.
    Množični kršitelji človekovih pravic državljanom so državni organi in javne službe. Med sodniki in birokrati obstajajo tako močne neformalne povezave, da o njih pravično lahko odloči šele Evropsko sodišče za človekove pravice.
    Človekove pravice kršijo množično tudi podjetja, ki svojim delavcem nalagajo vedno večje obveznosti za nižje plače. Skoraj vsi, ki so v Sloveniji zaposleni v realnem sektorju prejemajo plačila, ki so blizu ali celo pod pragom revščine.
    Človekove pravice se množično kršijo tudi večini upokojencev. Pa ne zaradi tega, ker prejemajo nizke pokojnine, ampak ker so trošarine, davki in ostali pribitki na ceno življenjskih dobrin tako visoki, da si upokojenci le teh ne morejo privoščiti.
    Še bi lahko zapisal, vendar če bi 1. in 2. člen v Ustavi RS, ki pravita, “da je Slovenija demokratična republika ter pravna in socialna država” res spoštovali predsednik RS, Državni zbor RS, Vlada RS, pravosodje in seveda vsi državljani Slovenije, bi naša država bila spoštovana s strani svojih državljanov in tujine. Ker teh dveh členov imenovani ne spoštujejo, sta le prazna črka na papirju. Žal!

  5. V nadaljevanju članka je še nekaj statistike. Tako piše recimo, da je od 1000 pritožb v lanskem letu, ustavno sodišče sprejelo v obravnavo 23. Pazite, 23 od 1000!
    Če samo pomislite kaj se potem dogaja na nižjih sodiščih, kjer je klasični izgovor “nerazumljiva tožba”, češ da ni jasno, kdo so stranke, toženec, tožnik, ni jasno kaj je zahtevek ipd. Seveda, brez obrazložitve kaj neki manjka. Če gre namreč za preveč upravičeno tožbo proti “neprimernemu” tožencu, recimo državi, se vse take take tožbe zavržejo. Sramota!

    Me pa veseli, da se je o tem začelo pisat, kajti tega prej sploh ni bilo. Pohabljena družba, ki še privošči tožniku, da izgubi spor, je leglo za krivice.

  6. Množično kršenje človekovih pravic s strani državnih organov je tudi, ko mora posameznik ali podjetje čakati nerazumno dolgo na gradbeno ali drugo dovoljenje in je od tega odvisna zaposlitev mnogih delavcev in preživljanje njihovih družin.

    Kdaj bo javna uprava skupaj s pravosodjem postala senzibilna za pravice ljudi od katerih je odvisno njihovo preživljanje in nasploh življenjska sreča posameznikov in celotne slovenske skupnosti.

    Glavna cokla razvoja sta pravosodje in javna uprava, kar omogoča tudi napačno nerazvojno delovanje politike.

  7. Nerazvojno naravnano pravosodje in javna uprava, se napajata in ohranjata z nerazvojno naravnano politiko, ki je značilna za precejšen del slovenske politike.

    Ti so krivci zaviranja gospodarskega razvoja, brezposelnosti, napačnih poklicnih in razvojnih usmeritev, neproduktivnosti, nekonkurenčnosti…

Comments are closed.