J. L. Černič, Iusinfo: Trupla v Sredozemskem morju

2

Lampedusa. Krste utopljenih prebežnikov so postavljene v vodoravnih vrstah. Še nekatera trupla so ujeta v ladijskih razbitinah na morskem dnu. Preživeli prebežniki obupavajo, ko zaman iščejo svoje sorodnike in prijatelje. Jok, žalost in bolečina na obrazih prebežnikov in sram, krivda ter nemoč na obrazih humanitarnih delavcev, policistov in domačinov. Toliko izgubljenih življenj in trpljenja, da bi dosegli namišljene obljubljene dežele Severne Evrope.

Kosovelovi »zlati stolpi zapadne Evrope« morda še nikoli niso bili tako aktualni (Srečko Kosovel, Ekstaza smrti, Ljubljanski zvon, 1925). V zadnjih dneh in tednih lahko kot že nič kolikokrat poprej spremljamo kalvarijo afriških in bližnjevzhodnih prebežnikov pred otokom Lampedusa in drugimi italijanskimi ter tudi grškimi otoki v Sredozemskem morju. Njihove usode so različne. Nekateri bežijo pred oboroženimi spopadi, drugi želijo boljšo prihodnost zase in za člane svoje družine, tretje preganjajo totalitarni režimi v matičnih državah. Da bi se rešili in si ustvarili boljšo prihodnost, so pripravljeni tvegati vse, kar jim še ostalo, tudi življenje. Na ladjah in čolnih je mogoče najpogosteje najti mlajše fante, a tudi starejše ter mame z nekaj mesečnimi otroki, ki postavijo na kocko prav vse, le da bi svojim otrokom omogočile boljše življenje.

Ko se ladje oziroma čolni potopijo, morje trupla naplavi na obale, obupani humanitarni delavci, potapljači, policisti in vojaki iščejo umrle, jih prelagajo ter preštevajo v letaliških prostorih. Večini domačinov je skupno, da prebežnikom pomagajo po svojih najboljših močeh in istočasno prelagajo krivdo na Evropsko unijo, ki bi morala storiti več, saj imajo sami omejene kapacitete, pravijo. Ni dvoma, da imajo prav in hkrati nimajo, saj bi lahko domači policijski organi storiti več, da prebežnikom pomagajo. A lokalni policijski in drugi državni organi postajajo vse preveč ravnodušni zaradi vse večjega pritiska na njihove obale.

Ko življenjska moč dokončno zapusti telesa prebežnikov, ostanejo le še občutki sramu in krivde med lokalnim prebivalstvom, državnimi uslužbenci in tistimi, ki skoraj vsakodnevno spremljamo njihovo kalvarijo pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki. Smo brez besed. Od človekovega dostojanstva ne ostane nič.

O odgovornosti ne bo govora. Posebna seja Evropskega sveta Evropske unije bo morda sklicana, a tam se znova ne bo odločilo nič konkretnega. Do Varnostnega sveta Združenih narodov pa zadeva tudi ne bo prišla, saj vendarle ne gre za kemično orožje. Visoki predstavniki Evropske unije in Italije so prišli in odšli. Žrtve pokopljejo z državniškim pogrebom. Spremeni se prav nič. Ostajajo trupla, krste, grobovi, zlomljene družine in uničena življenja.

Evropski uradniki pridno pišejo memorandume in študije, ki so sicer potrebne, vendar v praksi nič ne pripomorejo k reševanju neštetih življenj. Prebežniki pred grškimi, italijanskimi, malteškimi in španskimi obalami še naprej umirajo. Obalne straže in policijski organi južnoevropskih držav niso sposobni učinkovito sprejeti in obravnavati vseh prebežnikov, ki dosežejo njihove obale. Vsi se zato zaskrbljeno sprašujemo, čemu je bilo potrebno izgubiti novih nekaj sto življenj? Čez nekaj dni nanje pozabimo, dokler nas nanje znova ne spomni nova nesreča.

Več: Iusinfo


2 KOMENTARJI

  1. Hvala. Ob zgornjem razmišljanju pomislim, da me morda vendarle ne bi motilo, če bi Ustavo EU dodali, da Evropa raste predvsem iz krščanskih in razsvetljenskih korenin.

    Kako je takšno v nebo vpijoče nasilje lahko uzakonjeno? (Da nepolicijske posadke ne smejo pomagati reševati beguncev?)

    • Si pa res hudoben, če Lampeduso podtikaš kristjanom.

      To bi lahko preprečili, če bi napadli vse diktature in uvedli nazaj kolonije in naredili red v matičnih državah, kjer bi potem ljudje živeli boljše.

Comments are closed.