J.L.Černič, Iusinfo: Razdvojeno življenje

6

Ali narod ustvarjajo in krepijo le njegov jezik, skupna kultura in zgodovina, genetske značilnosti in običaji? Ali pa je potrebna tudi nekakšna čustvena, morda podzavestna, predanost ljudi k minimalnim skupnim vrednotam? Ali je občutek skupne pripadnosti med pripadniki nekega naroda pogoj za njegov nastanek in obstoj?

Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje narod kot »skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest« (SSJK, Inštitut za slovenski jezik Franca Ramovša ZRC SAZU). Slednja opredelitev vsebuje vsaj štiri naslednje kriterije: skupnost ljudi; ozemlje; zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezanost; ter skupno zavest.

Takšna opredelitev je sama po sebi omejena, saj omenjene štiri značilnosti ustvarjajo narod, zagotovo pa niso dovolj, da se posamezni ljudje povežejo v narod. Omenjene značilnosti sodijo med objektivne pogoje, ki jih mora določena skupina ljudi izpolniti, da se šteje za narod. Objektivni pogoji pa sami niso dovolj, saj je potrebna neka subjektivna zavest, da posameznik želi pripadati nekemu narodu. Le-ti subjektivni pogoji so podobnim pogojem za priznanje narodnostnih manjšin. Vsaka skupina mora sama želeti, da se jo opredeli kot manjšino in se ji prizna ustrezno normativno varstvo. Če večina potencialnih članov ne izrazi zanimanja, da se jih vključuje v neke definicije ali kategorije, takšna manjšina ne nastane oziroma preneha obstajati. Podobno je pri narodu.

Težava s subjektivnimi kategorijami je, da jih je skoraj nemogoče natančno opredeliti. Bivši visoki komisar Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za narodne manjšine, Max van der Stoel, je večkrat izjavil, da »spozna narodnostno manjšino, ko jo vidi« (glej njegov govor 24. maja 1993 v Varšavi). Podobno težko je opredeliti kriterij »povezanosti« nekega naroda, ki se verjetno nanaša bolj na subjektivno kategorijo »skupne zavesti« oziroma zavezanosti k uresničevanju skupnih ciljev.

Kako lahko presojamo, da je nek narod predan uresničevanju skupnega cilja, z drugimi besedami, da ima skupno zavest? Na podlagi katerega merila lahko ocenimo, da je nek narod povezan ali razdvojen? Ali za povezanost zadostuje, da večina posameznikov, ki naj bi sodila v nek narod, v en glas podpira nogometno ali košarkarsko reprezentanco ter da prekine prednovoletne nakupe, ko tekmuje narodova najboljša smučarka?

Subjektivni kriteriji za povezanost naroda so nejasni in neenotni, saj lahko pomenijo različne cilje, na različnih koncih sveta. Zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar je svoji knjigi o Sloveniji med letom 1941 in 1945 dala naslov »Razdvojeni narod« (Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007). Morda je torej dobro začeti iz drugega konca in se vprašati kakšni razlogi za razdvojenost morajo obstajati, da prav zaradi njih nek narod preneha obstajati. Objektivni kriteriji (jezik, ljudje, ozemlje) so predpogoj za nastanek in obstoj naroda. Če izgine eden izmed njih, je težje vztrajati, da nek narod še obstaja. Kako je pa s subjektivnimi elementi za prenehanje obstoja nekega naroda?

Za nastanek in obstoj naroda mora obstajati določene občutek povezanosti med ljudmi, ki tvorijo narod. Državljanska vojna med različnimi svetovnonazorskimi skupinami enega naroda ne sodi med razloge za prenehanje obstoja naroda, če se takšna predanost k uresničevanju skupne dobrobiti ne pretrga. Vprašanje je, kakšna je takšna povezanost, ko se za izložbenim oknom skupne dobrobiti skriva varovanje posameznih partikularnih in zasebnih interesov. Ali pa ko se različne ravni narodovega življenja in dejavnosti segregirajo oziroma razdvojijo v vseh družbenih podplasteh, od kulture, športa, umetnosti, do gospodarstva, izobraževanja in znanosti, celo do te mere, da iz njih izginejo minimalne predpostavke človeških odnosov, kot so spoštovanje, sočutje, odpuščanje, olikanost in civilnost? Ali ko si posamezniki oziroma posameznice znotraj naroda za svoje prijatelje in življenjske sopotnike izbirajo le dekleta oziroma fante iz njim bližnje in privlačnejše svetovnonazorske ali kakršne koli druge usmeritve, vse ostale pa hote ali nehote izključujejo?

Več lahko preberete na Iusinfo.


6 KOMENTARJI

  1. Aktualen in zanimiv prispevek avtorja.

    Avtor odpira zanimivo razpravo o slovenski zavesti, ki je bila doslej zapostavljena.

    Gre za zavest bivanja v slovenski skupnosti in zavedanja vsega, kar civilizacijsko krepi to skupnost in vsakega njenega člana.

    Tudi glede te zavesti, si moramo pomagati s primerjavo s tistimi narodi, ki imajo visoko civilizacijsko zavest, da bi lahko tudi mi tako ravnali.

  2. Slovenska zavest bi se naj odlikovala po domoljubju in pozitivnih vrednotah, ki krasijo civiliziran in ustvarjalen narod.

  3. Glede slovenske zavesti ne bi smelo biti razdvojenosti, saj ta zavest pogojuje civilizacijsko naravnanost slovenskega naroda.

    Spomnimo se “nacionalnega interesa”, ki je bil eden izmed vzrokov te razdvojenosti.

    Vendar se pri tem ni dovolj razčistilo kaj je resničen nacionalni interes in kaj je kvazinacionalni interes, torej škodljivi interes.

    Kritiki kvazinacionalnega interesa niso istočasno argumentirano poudarjali, da je resničen nacionalni interes v nasprotju s kvazinacionalnim interesom.

  4. Nacionalni interes slovenskega naroda vsekakor obstoji in mora obstajati. Vendar ne škodljivi, ampak neškodljivi.

    Torej takšen, ki zagotavlja duhovni in materialni napredek slovenske skupnosti.

  5. Čestitke avtorju!
    Sem prebral na ius-info do konca in to priporočam tudi drugim.
    Primerna tema za ta čas. Razčititi moramo temelje. Zakaj je sploh smiselno imeti lastno državo? Kaj daje kohezijo narodu, da ima obstoj države smisel? Ker to je zelo povezano med seboj in morda je globlji vzrok razkrajanja države prav neodgovorjeno prejšnje vprašanje.
    Debata, vredna vsaj enoletnega soočanja mnenj in splošnega družbenega raziskovanja vseh, ki se čutijo nagovorjeni. Tema za novi zbornik.
    Hvala, Jernej, da si odprl temo. Upam, da bo padla na rodovitna tla in se bo primerno razširila. Če ne, pa tebe vabim, da še pišeš na to temo. Veliko si že napisal, občutek pa imam, da lahko še kaj.
    Nima se smisla ukvarjati s posledicami. Najbolje je zgrabiti patologijo direkt pri izvoru. Zgornje razmišljanje se je prikopalo zelo blizu temu izvoru.

    • Se pridružujem mnenju, da gre za pomembno temo, ki je vredna debate, soočanja mnenj, vseh, ki so nagovorjeni.
      Skrbi me, zelo me skrbi za naše otroke, mladino, ki jim je čisto vseeno …
      Jasno, da smo odgovorni starejši.
      Toliko tega še vidim kar bi bilo treba postoriti v naši domovini. Se strinjam ja, patologijo je treba zgrabiti direkt pri izvoru; naš imunski sistem je na veliki preizkušnji.
      Te dni sem si lahko vzela malo več časa za razmišljanje, vpogled vase, za prebiranje časnika in me po svoje žalosti, da ta tema ni dovolj interesantna za več komentatorjev.
      Jaz na osebni ravni edino upam, da bo boljše, v svoji neposredni okolici in doma se trudim po svojih najboljših močeh in vztrajam lahko samo zaradi tega, ker verjamem, da gre za mojo domovino.

Comments are closed.