V slovenskem prostoru vsakodnevno medsebojno tekmujejo različne razlage slovenske polpretekle zgodovine, ki se soočajo in spopadajo od najnižjih celic družbenega življenja do njegovih najvišjih centrov moči. Ker se posamezniki medsebojno ne poslušajo, ne znajo doseči niti soglasja o postavitvi spominskih obeležij in pokopališč v spomin na žrtve totalitarnih hudodelstev.
Zavedajoč se slovenskega konteksta je v sredo dopoldne veleposlanik Združenih držav Amerike v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli, na enem izmed ograjnih stebrov ameriškega veleposlaništva, slovesno odkril spominsko obeležje v spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov. Prve dve vrstici spominskega obeležja se glasita »izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom« in »izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom«. Odzivi na spominsko obeležje so bili pričakovani tako tisti pozitivni kot negativni, pri čemer nekateri spominjajo na nekatere druge čase.
V neki zreli pravni in demokratični državi samo odkritje spominskega obeležja ne bi smelo biti nič posebnega. Zrele in demokratične države priznavajo temne plasti svoje preteklosti, saj je le tako mogoče doseči pomirjenje med različnimi pogledi. Prav zaradi tega je dogodek izstopal iz provincialnosti ljubljanskega vsakdana. Spominsko obeležje je postavilo ogledalo celotni slovenski družbi na vseh njenih straneh. Slika v ogledalu ni nič kaj prijetna, saj nazorno odkriva popolno razvodenelost vloge in pomembnosti človekovega dostojanstva v slovenski družbi. Človekovo dostojanstvo je namreč tisto, ki ustvarja temelje kolektivne zavesti nekega naroda. Takšna zavest pa se ne z ustvari z molkom o preteklih hudodelstvih in njihovih žrtvah ter monističnim pogledom na zgodovinska dejstva.
Dostojen pokop, ureditev spominskih obeležij, muzejev in parkov sodijo med državne obveznosti, ki izhajajo iz pravice žrtev totalitarnih hudodelstev in njihovih sorodnikov do dostojnega in človeškega obravnavanja. Na slovenskem ozemlju je bilo do danes odkritih na stotine medvojnih in povojnih grobišč, kjer so pokopane žrtve nacističnih, fašističnih in komunističnih vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost in genocida. Kljub temu so le redka primerno urejena s spominskimi obeležji, parki in z muzejskimi centri. Večina teh grobišč še danes ni izkopanih, kosti zverinsko pobitih še vedno ležijo v breznih, rovih in jamah. Državni organi denimo pravijo, da ne razpolagajo z zadostnimi sredstvi za prenos kosti iz modrih zabojnikov v Hudi jami, kaj šele za izkop kosti iz še polnega jaška v Barbarinem rovu. Istočasno država ne najde zadostnih sredstev za postavitev spomenika žrtev vseh hudodelstev na Kongresnem trgu v Ljubljani. Slovenska družba, seveda, tudi ne najde soglasja o tem kakšen bi bil primeren in ustrezen napis na spomeniku. Družba tako še naprej ostaja razčlovečena ne samo na zavestni ravni ampak predvsem na podzavestni.
Elie Wiesel je v svojem delu »From the Kingdom of Memory: Reminiscences« zapisal, da »Spominjati se, je ustvarjati most pred preteklostjo in sedanjostjo, med preteklostjo in prihodnostjo. Spominjanje potrjuje človekovo vero v človeštvo in posreduje pomen naših minljivih prizadevanj. Cilj spominjanja je, da oživi dostojanstvo pravičnosti«. (New York, Schocken Books, 1990, str. 194). Zakaj ima slovenska družba takšne težave pri doseganju »dostojanstva pravičnosti« in zakaj ne morejo različne svetovnonazorske struje slovenske družbe poiskati vsaj najmanjši skupni imenovalec, ki bo tlakoval pot v prihodnost?
Več lahko preberete na portalu Ius-info.
